Poletje, jesen, zima. Vrtiljak. Eno leto. Pa nisem razrešila še ničesar. Nasprotno. Zdi se, da se kompleksnost vsega in vseh okoli mene samo še povečuje. Raste iz dneva v dan.

Ko bi se sprijaznila z utečenostjo življenja, ko bi sprejela stvari takšne kot so, bi morda bilo lažje. 

Prehrana

Šesti mesec že teče, ko sem iz svojega jedilnika črtala meso, mleko, mlečne izdelke, jajca. Skratka, na začetku je bil le mesečni preizkus, ki se kar ne konča, kajti počutim se odlično, bolj zdrava že dolgo nisem bila. Predvsem pa jem mnogo bolj raznovrstno hrano, kot sem jo kdajkoli do sedaj. 

Da kuham doma tri jedilnike dejansko ni problem. Prvim malce odvzamem, drugim malce dodam, tretjim vse sestavim. Dve deski za rezanje, dve kuhalnici, dve ponvi, pri pripravi se hrana nikoli ne meša med seboj.

Kaj in kako jem bi morala biti povsem moja izbira. Vse lepo in prav, dokler sem doma. Jesti zunaj je že večji izziv, vendar lahko hitro najdeš tudi dovolj veganske ponudbe.

Povsem drugače pa je na praznovanjih, obiskih in širšemu druženju. Kaj narediti, ko gostiteljica speče pecivo samo zate? Zavrnitev je v vsakem primeru boleča za obe, četudi pravi, da razume. Zato včasih klonem in sem tiho.

Praznovanja

Na srečo je minil tudi december. Vsa pričakovanja tistega nedosegljivega smo spet preložili na naslednje leto. 

Da ne bi ponavljali praznovanj zaradi njih samih, sem prestavila svoj rojstni dan na pozno pomlad. Le zakaj ne? Praznovala bom v maju. Naj bo to dan za druženje z razlogom.

Druženja

Bolj ko želim ubežati pritisku družbe, težje je najti pristne stike. Vsi smo vpeti v svoja življenja, za tuja nam dostikrat ni mar.

Iskreno sem vesela vseh, ki me najdejo tu in tam. Tako, kot me je obiskal tale murenček na novoletno noč. Presenetil me je in pokazal, da ni ovir ne v času ne v prostoru.

Dojemanja, predvsem pa sprejemanje različnosti bi se morali učiti že v osnovni šoli. Vsi imamo polna usta strpnosti, dokler se nekdo, ki izstopa, ne pojavi pred nami. Takrat strnemo vrste sebi enakih, da se le počutimo varno. Kajti prišleki so vedno tako nepredvidljivi.

Sama postajam čedalje boj nestrpna do vseh nestrpnežev. Srečujem jih povsod; v službi, v družini, med prijatelji. Težko se sprijaznim, postajam neprilagodljiva. Predvsem pa osamljena.

Nove možnosti

Ideja o 3D tisku me je čisto prevzela. Dajmo narediti kaj novega!

Zamisli imamo polno, sedaj pa preizkušamo meje zmogljivosti tehnologije. Prototipni izdelki, ki nastajajo, čakajo na pravo uporabnost. Temu smo dodali še projekt posredovalnice in časa za vse ostalo je pričelo zmanjkovati. 

Tukaj pa meja, ki jo z Alešem ne želiva in ne moreva prestopiti. Ne moreva se odreči najinemu času v hribih.

Hribi

Vse kar nenehno iščem, dejansko najdem lahko samo med hojo. Vzpenjanje, premagovaje napora ni niti malo naporno v primerjavi z življenjem, ki ga puščam v dolini. Mir, ki me objame, ko se sprostim in začnem dojemati naravo okoli sebe, je tisto pravo. Je sidro, ki ga potrebujem, da me ne odnese, kajti svet se res vrti čedalje hitreje. Zato bo to še naprej najprej blog o hribih in šele nato o vsem ostalem, kajti enega brez drugega si več ne predstavljam.

Ves čas se mi zdi, da je okoli mene nenehno toliko možnosti.

In vse je le za palec stran.