Tisto stanje pri meditaciji, ko si zamisliš tebi lep prostor pod soncem, tiste sanje so še najbolj podobne razgledom, ki jih nudi vrh Turske gore, posebej, če se nanj povzpneš na tak jasen dan.

Pogled na jug te dvigne nad zemeljsko težnost in kar naenkrat lebdiš v tistem prostoru. Ljubljansko kotlino prekriva meglena koprena.

Na zahod se odpre nov svet, ki ga iz doline ni moč videti. Že ko sem prvič ugledala te konte, sem bila zaznamovana in vem, da se bom sem še vračala. Pogled na Grintovec, Skuto in Rinke.

Na severu seže pogled čez Avstrijo, v ospredju Mrzla gora. Na njenem vrhu prvič vidim dva planinca.

Najbolj impresiven pa je pogled na vzhod. Na dlani ni samo Logarska dolina, temveč zremo naravnost na kočo na Kamniškem sedlu, levo se dviga Planjava, desno Brana.

Več o sami poti čez Žmavčarje je že napisal Aleš. Me je pa najprej čudilo, da pot ni označena, saj se na začetku prav prijetno vije skozi gozd, je tudi precej uhojena le za lovsko pot. Vendar se kmalu izgubi na meliščih, ki predstavljajo za vzpon svojevrsten izziv, strmina je neverjetna. Vendar je nagrada mnogo večja.