Vsi smo različni, drugačni, celo protislovni. Tudi sama premorem kar nekaj protislovij, ki jih sicer ne znam razložiti, pa vendar so del mene.
Kljub moji ljubezni do narave in zelenega okolja, neznansko obožujem avtoceste, še posebej počivališča. Če pa še malo pomislim, uživam tudi v čakalnicah. Pred odhodom avtobusa ali poletom letala sem lahko ure prej na letališču. Nikoli mi ni dolgčas in nikoli nisem zaradi tega nestrpna. Vsi ti ljudje, ki potujejo so mi izredno zanimivi. Redko kdaj s kom spregovorim, zato pa tem raje opazujem. Z vsemi delim tisto vznemirjenje prihajajočega, ko ne veš popolnoma kaj te čaka na koncu poti.
Počivališča so me vedno privlačila. Očitno mi je vonj po bencinu in avtomobilskih gumah vznemirljiv. Ker diši po potovanju, ker sem rada na poti in v gibanju. So pa hkrati tudi pribežališča.
Ustavljam se pred službenim sestankom, da si zadnjič si uredim zamisli, ustavljala sem se pred izpiti na faksu, ustavljam se pred prihodom domov, ker sem lahko še nekaj trenutkov sama in v miru zberem vtise iz poti.
Ustavljamo se pa tudi skupaj. Če gremo na morje, se obvezno ustavimo na počivališču Vrata Jadrana. Tam lahko že vidimo morje, od tam naprej je potovanje del počitnic in ne več samo pot. Navsezadnje pa se najbrž večina izmed nas ustavlja tudi čisto iz praktičnih razlogov, da popije kavo in si pretegne noge.
So torej pribežališča, počivališča in ozek mali prostor, kjer se srečajo številne poti. Mislim, da so mi všeč tudi zato, ker ima vsak pravico bivati na tem skupnem prostoru, ker nihče ne sprašuje drugega kaj počne in zakaj je tu, ker s svojo raznolikostjo polnimo prostor, ker so včasih svet v malem.
Kdor še ni videl avtoceste tudi z druge plati, lahko prebere knjigo Michela Lebruna, Avtocesta. V knjigi so opisane življenjske usode ljudi, ki so bili slučajno ob istem času na istem kraju.
Prav osupljivo je spoznanje, kako zelo lahko samo s svojim bivanjem in nezavednimi dejanji vplivamo na življenja drugih ljudi, ki jih pred tem še nikoli nismo srečali.