Prijateljstva

Zase ne morem reči, da imam veliko prijateljev. Še manj pa prijateljic. Zakaj je tako in čemu, se pravzaprav ne sprašujem preveč. Zavedam se, da je negovanje prijateljstva zelo občutljiva in včasih tudi naporna reč, za katerega si moraš čas vzet, tako kot prepeva Šifrer.
 
V različnih življenjskih obdobjih sem spoznala veliko ljudi, s katerimi smo si delili isti življenjski ali interesni prostor. Z njimi sem sklenila kar nekaj prijateljstev, ki pa so se tako ali drugače (po)razgubili. Zavedam se, da se spreminjam, ravno tako se spreminja moj pogled na svet. Vsekakor se ne strinjam z rekom, da prava prijateljstva dobiš le v mladosti, vse kasneje pa gre le za takšne ali drugačne interese. Prav tako se ne strinjam z rekom, da prijatelja spoznaš v nesreči. Ali pa potrebujem podnapise oziroma razlago. Kajti najbolj boleče so izkušnje, ko prijateljstvo ponikne pod težo prevelike zaupnosti. 
 
Zakaj?  Recimo, da je moj prijatelj v življenjski stiski. Potrebuje pomoč, nasvet, razumevanje. Kot prijateljica ga poslušam, mu skušam svetovati, sočustvujem z njim. Dokler se nekega dne situacija ne spremeni. Prijatelj uspe rešiti svojo težavo, najde nove interese, dobi novo družbo, karkoli. In želi pozabiti na neprijetno obdobje, ki je na srečo že preteklost. Kaj pa prijateljica? Ki (edina) ve za njegove travme, bolečine, šibkost, nesrečo? Jo bo vključil v svoj novi svet ali se bo ponovnem srečanju raje izognil?
 
Po mojih izkušnjah, ostanem sama. In se v svoji naivnosti morda le slepim, da so prijateljstva lahko tudi samo enostranska.
 
 

Tags:

04 razmišljanja

Komentarji (3) -

piskec , on 4. 08. 2007 10:22:08 Said:

Prava prijateljstva so brezpogojna, torej lahko tudi enostranska... Včasih bolijo, tako kot vsa močna čustva. To pač paše zraven, zaradi tega se ogniti kakšnemu možnemu prijateljstvu, je zame pobeg in skrivanje pred življenjem.

Bolje malo in to pravih, kot veliko površnih...

Smiljana , on 8. 08. 2007 13:44:24 Said:

Veš, tudi jaz imam take izkušnje. Zato tudi jaz pogosto ostajam sama, dokler ljudje ne zaidejo v nove težave.
Pravzaprav sem se s tem sprijaznila že leta 1985, ko sem prišla v službo v Ljubljano. V Novi Gorici sem porezala korenine, tu pa se nisem čisto dobro vrasla.
Razen Mareta nisem tu imela nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala. Imela pa sem (in še imam) mnogo tistih, ki potrebujejo mojo pomoč - nikomur je nikoli ne odrečem, če je le v moji moči pomagati.
Ko pa sem bila v stiski jaz, mi jih je bolj malo stalo ob strani.
Predvsem starši in otroka, ki so z mamo vedno - v lepem in grdem, vsaj v mislih, če drugače ne.
Odkar sem se pobrala, pa se vračajo k meni tisti, ki so me pred leti pustili, da sama prebrodim najtežje. Danes se spet smehljam kot nekdaj, preden sem pozabila, da nas nasmeh lahko osreči. In prav nasmeh je najverjetneje priklical tiste, ki niso znali ohraniti odnosa do mene, Mareta ali obeh po razpadu naše družine.

Hana , on 8. 08. 2007 15:55:17 Said:

Se popolnoma strinjam, da je nasmeh še kako pomemben, čeprav se tega še premalo zavedamo. Zase vem, da se lahko nasmehnem tako sama sebi, kot ljudem okoli sebe, če sem le pomirjena sama s seboj. In tudi to je umetnost.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading