Že nekaj dni ne zmorem napisati nobenega prispevka. Pa ni vzrok v pomanjkanju idej, ampak v času in zmožnosti koncentracije. Vsak dan je nekaj posebnega in vsak dan je v celoti poln.
Recimo včeraj:
- že zjutraj pred službo nisem našla parkinga
- na pobudo prijateljev, sem se javila svoji zdravnici. Sobotno potepanje po Krasu in plezanje po jekleni vrvi ni bilo tako nedolžno. Uspela sem se zbosti in sem raje šla prostovoljno po dva protitetanusna odmerka. Bolita me rameni.
- ker bi ta teden prejela v službi še cepivo proti gripi, sem ga morala dobiti kar v včerajšnjem paketu, saj bi se sicer cepljenje lahko zakompliciralo. Boli me zadnjica.
- ob 14h so me klicali iz vrtca, da ima tamauček vročino
- ob 15h sem imela seminar
- ob 17h sem bila nazaj v službi, ker je šlo popoldan z eno obdelavo nekaj narobe
- ob 19h nisem šla na svojo uro pilatesa (edina res zame tedenska ura sprostitve)
- ob 21h sem imela redni sestanek društva
Še dobro, da Aleš lahko vedno vskoči namesto mene, saj mi ni jasno kako bi bilo, če bi bila sama za vse.
Danes sem po dolgem času doma, na bolniški. Zgroženo sem ugotovila, kako zelo se povsod pozna, da ne glancamo stanovanja res vsako soboto, kaj šele vsaki dan.