Pa smo doma. Na toplem in varnem. Z letošnjega najverjetneje zadnjega pohoda z društvom Krti. Danes smo se družno odpravili izzivat burjo. In smo jo doživeli na skoraj štiriurnem pohodu v vsej njeni veličini. Zraven pa je naletaval sneg.

Občudujem vse te naše pohodnike. Najmlajša sta stara štiri leta, najstarejša že ima šest križev. Pa smo vseeno tako enotni in solidarni, skromni v pričakovanjih, veseli naših uspehov in nasploh tako povezani, da je popolnoma vseeno, kakšno vreme je okoli nas. Prehodili smo del poti, po kateri so stopale tudi šavrinke.
Spomnim se, kako težko mi je šla hoja pred dvemi leti, ko sem se pričela družiti s pohodniki. Naslednje dni sem vedno čutila posledice, sedaj pa bi z veseljem hodila tudi ves dan.

V kamen vklesana podoba šavrinke, istrske žene, ki je z ogromno košaro na glavi prehodila vso pot od Buzeta do Trsta, z namenom blagovne menjave dobrin. Njihovi možje so medtem doma pazili na majhne otroke. (Podobnost s sedanjostjo je zgolj naključna.)