Končno sem eno soboto preživela povsem v miru brez obveznosti in hitenja, bila sem lahko doma in naredila veliko tistih malenkosti, ki jih sicer odlagam iz dneva v dan.
Čedalje bolj se zavedam dragocenosti prostega časa, ko mi ni potrebno vstati na uro, ko se lahko posvetim tudi samo domačim opravilom, ki so mi v takih dneh pravzaprav v veselje.
Pri vseh otrocih in drugih rednih dejavnostih, kot so kuhanje, pospravljaje, kukanje na mail in po sosednjih blogih, si veliko moje pozornosti pridobita mačkona.
Eden (ki pravzaprav ni naš) se vztrajno trudi smukniti noter ob vsaki priložnosti in jo durno popiha spat na delovno mizo v klet, dokler se ne naspi in začne odpirati vrata po hiši. Takrat ga lepo deložiramo spet ven. Druga pa vztrajno hodi za mano in me spremlja, kjer koli sem. Povsod hoče biti zraven in pomagati. Je prava mala kleptomanka, saj mi krade majhne, uporabne predmete, ki jih potem spušča po lesenih stopnicah, da lepo ropotajo. Saj ne moreš verjet.