Če so fantje tekli na Borških 10k, sem jih jaz šla premeriti s palicami.

Torej prvi pravi izziv torej, merjenje časa in trasiranje poti. Vsekakor bi se sicer večkrat ustavila, sedaj sem se samo 2x za hitro fotkanje zanimivosti ob poti. Sprva me je tako zeblo, da sem komaj zapela pasove na palicah, kasneje pa se je telo ogrelo in me precejšen mraz sploh ni motil. Morda so mi malo drvenela stegna, torej znak, kjer se moram naslednjič bolje obleči.

Hodila pa sem po asfaltu in z gumicami. Je to precej drugače, kot je hoja po gozdu ali travi. Po eni strani lažja, po drugi pa trša hoja, ki bi jo veliko lažje prehodila v supergah, kot pa v pohodnih čevljih. Skratka, tempo sem držala dokaj enakomeren, klanci me niso bremzali, pot navzdol bi pa morda s primernejšo obutvijo zlahka pretekla. Na tak način bi verjetno edino lahko tudi povečala svojo hitrost, saj s tempom malo pod 10 m/km nisem veliko dalje od ostalih pohodnikov.

Žal sem si med potjo uspela ustaviti štoparico pri sedmem kilometru, tako, da mi lahko za potek preostanka poti pripišete tudi kakšno drugo prevozno sredstvo. Na srečo so pa bile borške poti tako zelo osamljene, kar je pa hoji skozi zimsko idilo dalo še večji čar.

Potem pa nadaljevali popoldan in še dolgo v noč z regeneracijskimi dobrotami, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati. To je bil pa moj drugi izziv, na katerem pa sem padla po celi črti. Pa so spet šli moji lepi načrti (tako kot že nekateri doslej) po svoji stari poti. Dobrotam se ne znam odpovedati, pa sem veselo jedla potičko, pa narezke, pa makarončke in vse po vrsti lepo zalila z dobro pijačo.

Ampak, nič ne de. Zakaj bi si pokvarila tako prijeten večer? Imela sem se prav fajn, zato le hvala ostalim - dr. Wegi in Spominčici, ter MaRako paru za prednovoletno srečanje.  Si želim, da se še mnogokrat srečamo.