Včerajšnji dan je bil naporen kot že dolgo ne. Naporen na moj tipičen način.

Namesto, da bi se prepustila toku dogodkov, tako kot to počne (najbrž) večina ljudi, jaz planiram, načrtujem, se dogovarjam, organiziram,... Konča se tako, da imam nekaj dni ali tednov vnaprej povsem zasedenih. In ker so v teh planih seveda udeleženi drugi ljudje s svojimi obveznostmi, s svojim načinom dela, s svojim življenjem, kjer se vse prepleta in zapleta, se moji plani redko peljejo po prvotnih načrtih.

Način, kako reagiram, ko mi nekdo postavi prepreko, pa je včasih katastrofalen. Ne izuči me, ne zmorem drugače, ampak rinem naprej. Rinem z glavo skozi zid. Ne glede na posledice, ne glede na stroške, ne glede na druge okoli mene. Forsiram do konca. Ampak, zakaj? Ko bi le lahko enkrat zamahnila z roko in si rekla, da to pa res ni tako pomembno. In bi reševala težave, šele ko se pojavijo, ne pa vnaprej. Morda res potrebujem kak dober trening, knjig na to temo sem prebrala že kar nekaj, pa je nekaj v meni, kar me ne izpusti. Navsezadnje imam doma velikega učitelja, ki se vsaki prepreki lepo izogne in jo premosti na drugačen, svoj način.

Šele ko je vse za mano, postanem čudovito mirna. Poznam pa le enega človeka, ki je zmožen živeti z mano, se umikati mojim interesom in mi vedno stati ob strani. Kljub temu, da sem naporna še sama sebi, sem konec koncev tudi zelo zadovoljna.