Kdaj sem bila nazadnje v "moji" Ljubljani? Pa tisti vsakodnevni jarm ne šteje. Tako, skoraj kot turistka?

Danes smo imeli tu z vrtcem zaključni izlet in spet sem uživala, kot vedno, kadar grem lahko ob sobotah dopoldan na tržnico. O tem sem že pisala, kar nekaj časa nazaj.

Pričeli smo v Tivoliju, v Tičistanu, kjer smo krmili ptice in veverice. Zraven nas pa je bila prava promenada fijakerjev, ki so vozili po parku sem ter tja. Pravzaprav nenavadno, otroci pa so bili navdušeni. Občudovali smo izvrstne fotografije iz živalskega sveta, ki so letos v razstavljene v galeriji na prostem.

Sledil je pravi voden ogled mesta, najprej malo peš do Tromostovja in tržnice, nato pa z ladijco po Ljubljanici in nazadnje še z vlakcem gori na Grad. Manjkal pa ni niti obisk mestne hiše.

Je pa letos še posebej izdaten vrvež na ulicah. Povsod je polno življenja. Glasbeniki, umetniki, stojnice, turisti, vse to polni našo prestolnico in meni je všeč. Še najraje bi sedla kam na klopco in bi neznansko dolgo lahko vse to samo opazovala.

Zaključili smo še s sladoledom in moram reči, da prijetnejšega izleta že dolgo ne pomnim. Mislim, da sem uživala tudi zato, ker tokrat nisem imela prav nič z organizacijo. Sem pa toliko bolj cenila delo vzgojiteljice, ki se je ukvarjala z evidencami prisotnih, pobirala denar, plačevala vstopnine, iskala vodički in ves čas skrbela, da smo sledili skupini. Ja, na koncu je vedno tako, da se nekdo mora tudi na prijetnih izletih zraven še izdatno razdajati.