Celo lansko poletje sva se z Alešem pogovarjala, kako bova ob sobotah zjutraj hodila v hribe. Žal sva se samo pogovarjala, naredila pa nič. Nobena sobota ni bila dovolj prosta in dovolj primerna.

Pa je tako enostavno. Samo vstati moraš dovolj zgodaj, pobrati palice, majice, nekaj vode in že lahko greš. Le kaj je lepšega, kot biti v hribih, ko se dan prebuja? Sploh pa je Kamniško sedlo s svojim razgledom na Logarsko dolino, enkratna izbira za začetek poletnih poti. In sva šla. Skoraj pred vrhom naju je dohitel kolega Mare, in vsi smo se strinjali, da naslednjič vstanemo uro prej, kajti danes smo hojo začeli ob 5h, pa nas je sonce že močno prehitelo.

Je bilo pa danes zanimivo tudi zato, ker so bile poti proti vrhu tako polne močeradov,  da kaj takega še nisem videla. Vedno sem mislila, da močeradi žive samo ob potokih. No, sporočam, da temu ni tako, in da jih lahko najdete tudi na 1.800 nadmorske višine.