Kaj je kronična obstruktivna pljučna bolezen?

Za nastanek kronične obstruktivne pljučne bolezni (v nadaljevanju teksta KOPB) je v največji meri kriv cigaretni dim, ki postopoma uničuje pljuča in povzroča dražeč kašelj, težko sapo in izpljunke. Napredovanje bolezni preprečimo, če prenehamo kaditi, za zdravljenje bolezni pa je pomembno le, da jo odkrijemo pravočasno.

Beseda obstruktivna označuje motnjo v pretoku zraka iz pljuč pri izdihu, kar pomeni, da ljudje s to boleznijo težko izdihnejo zrak iz pljuč, saj pljučne mešičke obliva kri. V mešičke mora priti svež zrak, da oskrbi kri s kisikom. Če je veliko mešičkov uničenih, ni pretoka krvi in ni zadosti kisika. Zrak stoji, se ne izmenjuje, ostaja ujet v pljučih, kar povzroča težko sapo. V krvi ni zadosti kisika. "Celotna definicija zajema spekter sprememb, ki nastanejo v pljučih zaradi cigaret," pojasnjuje dr. Matjaž Fležar. "Dihalne poti so preoblikujejo, vnamejo, zožijo, pojavijo se brazgotine in zaradi tega se nabira več goste sluzi, ki jo je težko izpljiniti. Pljuča začno propadati. Sčasoma oboli tudi pljučno žilje in razvije se t.i. pljučno srce. Cigarete niso škodljive samo za pljuča, ampak škodijo tudi ostalim organom."

Zakaj nastane KOPB?

Bolezen nastane v več kot 95 % zaradi cigaretnega dima, v ostalih 5 % pa zaradi onesnaženega zraka.

Kakšni so simptomi bolezni ?

Bolezen se začne počasi, enako počasi se pojavljajo tudi simptomi.  "O KOPB lahko govorimo, kadar odkrijemo, da je pretok zraka iz pljuč moten. Zdravi lahko dihamo hitro in globoko ter brez težav, človek s KOPB pa potrebuje za izdih več časa, ker so dihalne poti zožane. Običajno se zelo hitro zadiha od telesnih naporov," pojasnjuje dr. Fležar in poudarja, da je težka sapa glavni simpton KOPB. Z okvaro pljuč se samo stopnjuje. "Bolniki na pregledih pogosto rečejo, da so bili leto nazaj boljši, letos pa na primer ne zmorejo več poti na določeno vpretino. Najtežje je diagnosticirati to bolezen pri ljudeh, ki niso telesno aktivni. Pol pljuč nam lahko propade, a če se bomo vozili samo z avtom in bili telesno povsem neaktivni, ne bo videti skoraj nobenih simptomov. Zato spodbujamo kadilce, da so telesno aktivni. Ne zato, da bi spravili tobak ven, ker tega ne morejo, ampak da se pokažejo težave in da jih lahko omilimo, ko je še čas. Kadilcem ne sme biti normalno kašljanje, pljuvanje in težka sapa samo zato, ker kadijo. To ni normalno, ampak so to že znaki okvare pljuč.

Brez spirometrije je KOPB težko odkriti

Po vsem svetu imajo težave z odkrivanjem bolezni. Odkrijejo jo le pri četrtini bolnikov, večinoma takrat, ko je več kot 30 % pljuč uničenih. Po izkušnjah dr. Fležarja se kadilci najbolj bojijo raka, pri katerem običajno živijo le še nekaj mesecev po odkritju, KOPB pa ne, ker bolezni ne poznajo. Ne vedo, da z njo sicer še živijo nekaj let, vendar so odvisni od kisika, ki ga dobivajo po cevkah in gredo lahko le do postelje, stranišča ter nazaj. Tako življenje ni kvalitetno. Vendar to bolezen lahko preprečimo, če nehamo kaditi pravočasno, poudarja dr. Fležar. "Tisti trenutek, ko prenehamo kaditi, se tveganje ustavi. Ostane določena okvara na pljučih, vendar ne napreduje. Idealno je, če uspemo kadilce prepričati, da okvara obstaja. Ponavadi ne učinkuje, da ga zdravnik "nadere", ker kadi, ampak da opravi preiskavo delovanja pljuč spirometrijo.

Naslednji korak je njihov: ali bodo nehali kaditi ali ne.

Zdravniki jim le povemo: v primeru, da ne boste prenehali, boste imeli čez tri leta 50 % manj pljuč, čez osem let boste morali preiti na kisik, nakar boste še pet let životarili v svoji sobi na cevki. Običajno je tak pristop bolj učinkovit. Kljub temu pa le tretjina kadilcev preneha kaditi takrat, ko jim to predlagamo, dve tretjini pa jih rabi aktivno pomoč." Zato si zdravniki zelo prizadevamo, da bi spirometrijo ponudili vsakemu kadilcu, ki kadi že več kot petnajst let po škatlico ali več na dan, saj tako lahko odkrijejo okvaro, ko je kadilec še ne čuti. Če se zanašajo le na zgodnje simptome, lahko traja predolgo. Preiskavo lahko predpiše osebni zdravnik, lahko pa si jo plačamo tudi sami, stane nekaj čez 8 evrov.

VIR - članek v reviji ABC zdravja - Februar 2007