Odkar pri nas doma ločujemo odpadke, se je naša shramba spremenila v mini ekološki otok. Nabavila sem nove koše, dodala pisna in slikovna gradiva, tako ni več izgovorov za metanje vseh in vsega v isti koš. Zadeva zdrži tri do pet dni, potem pa se pojavijo težave.

 

 

Pred hišo nam stoji ogromna kanta za smeti, ki je ponavadi skorajda prazna. V celem tednu naberemo približno eno vrečo smeti, po katero se vsak ponedeljek v starem slogu pripelje ogromen tovornjak in jo blagovolji odpeljati v že prepolno smetišče na Dobu. Storitev seveda plačamo ravno toliko, kot če bi odpeljal še vse tiste lončke, pločevinke, plastenke, papir in vso ostalo šaro, ki je ostala v naši shrambi.

 

Odpadkov (ločenih seveda) se v šest članski družini nabere toliko, da jih je potrebno pogosteje kot enkrat tedensko odpeljat na ekološki otok, za kar potrebujemo tudi kar nekaj časa, ki ga pa ponavadi nimava ne jaz ne Aleš, otroci pa nama pri tem ne morejo kaj veliko pomagati, saj ni tako blizu, da bi to lahko naredili peš. Zato smeti včasih romajo v garažo ali klet, dokler se jih ne usmili dobra roka.

 

Na srečo se zaenkrat še ne srečujem s tako polnimi zbiralniki, kot nekateri, se pa resno sprašujem, kako bi bilo, če bi se ločevanja lotili vsi v vasi. Na eni strani tovornjak s praznimi kantami, na drugi pa prepolni otoki, ki nikakor niso načrtovani za vsesplošno zbiranje odpadkov. Pravzaprav si tega čisto iz sebičnih razlogov ne želim, pa vendar upam, da bomo vsi dobili manjše kante, nižje račune za odvoz in da bo še pravočasno poskrbljeno za razširjena zbirališča ali pa še bolje; za ločen odvoz odpadkov tudi iz gospodinjstev.