Da ne bom zavajala z naslovom, čeprav se lepše sliši Ljubljanski maraton 2008, priznam svojo prvo udeležbo na najbolj množični tekaški prireditvi pri nas. Vsaj upam, da se ne motim glede udeležbe. Moja uvrstitev na 1.401 mesto zato sploh ni slaba. Sliši se pa vseeno hecno.

Priprave so bile seveda bolj kampanjske, kot pa rezultat neke vztrajnosti. Čeprav me je malce grizlo in sem vsake toliko pustila vse in šla teči, ponavadi na najbolj nenavadnih krajih in najbolj nenavadnih urah, saj sem ugotovila, da gre za nekaj več. Za tisto ukradeno urico, tisti podarjen čas, ki je lahko čisto zame, ki si ga drugače (še vedno) ne upam vzeti. Ta teden je bil še posebej naporen in stresen. Po četrtku sem imela eno samo željo. Se dovolj naspati in vsaj toliko zbistriti glavo, da bom lahko tekla neobremenjena. Nazadnje mi je to tudi prav zares uspelo. Malo je pomagal petkov nočni sprehod po Ljubljani, še bolj pa sobota, ki sem jo končno lahko preživela samo doma. Kakšno razkošje!

Seveda sta že na začetku vse zakuhali in pripravili teren dve ekipi. Prva je zagotovo ekipa ŠD Krti, katera je že toliko moja, da z njimi hodim vsepovsod. Ponavadi s fotoaparatom v roki, spodbujam, navijam. Druga pa je E-kipa Srčnih, ki je naju z Alešem pripravila do teka. Brez teh ekip verjetno tudi mojega teka nikoli ne bi bilo. Na moje veliko veselje pa tečeta sedaj tudi še Darja in Marjetka. Tako smo se danes skupaj postavile na štart.

Hvala Radu za fotke. Malce osamljen je čakal na štart 21-tke, je pa zato navijal do zadnje minute, pa še pretekel z zavidljivim časom. Ko sem doma gledala traso na karti, nisem mogla verjet, da gre za razdaljo samo 10km. Saj na tako progo ne bi šla niti peš, ponavadi smo se vozili z busom, sedaj je avto obvezen. Upam samo, da smo danes spoznali, kako enostavno je priti iz centra tudi malce ven, kar tako, da vzameš pot pod noge in greš.

Pa je bilo vseeno tudi malo naporno. Imela sem srečo in res se lahko zahvalim Stanetu, ki se je letos odločil za občutno počasnejši tempo in celo progo tekel z mano. Mu je manjkal pravi izziv. Brez stave se še Stane ne obuje. Meni je pa pomagal, da sem tiste krizne kilometre okoli polovice poti pretekla. Ne ravno s stisnjenimi zobmi, bolj na kratko sapo. Potem se je odprlo tudi meni in sva tekla kar solidno do konca. Sledilo je le še zmagoslavno vzdušje, ki smo ga užili kar se je dalo. Trepljanje in pa razvajanje, na koncu še s skupinskim kosilom.

In kako naj rečem, da mi je bilo hudo, ko pa ni in ko komaj čakam, da grem naslednje leto ponovno.