Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.

Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom ptice.

Poti do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.

Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.
Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.

Feri Lainšček