Še nekaj fotk sem našla na telefonu, edinem priročnem fotoaparatu za takšne priložnosti. Pri sestopu iz Peči smo se brez premisleka odločili za krajšo pot, ki se v cik-caku vije po gozdu tik ob meji z Italijo. Ampak ne takoj, kajti obstaja še boljša bližnjica, to je naravnost dol po poseki - ločnici med državama.

Da je pot brez krpelj nemogoča, razen za Leandra, ki se je ves srečen valil navzdol, sem spoznala takoj, ko sem zabredla za dolžino nog v sneg. Komaj sem se izkopala iz ene luknje, sem padla v novo. Snega je bilo zagotovo več kot meter, saj palice niso dosegle dna. Hoja seveda ni bila mogoča, zato smo le odcikcakali do spodnje ceste, od tam naprej pa na sani. Pot od doma na Tromeji pa skoraj do Rateč je pravo sankališče. Zjutraj smo namreč že srečali cel avtobus sankačev, ki so se spuščali medtem ko smo mi skakaje umikali v sneg.

Čeprav je bila že precejšnja odjuga, je bilo vseeno dovolj strmo za super spust. Zraven se za vsakim ovinkom odpre še prekrasen razgled. Že vidim, da bomo enkrat sem pripeljali še Krte.