Ko prideš iznad gozda in se pogled odpre na Planino, nekaj časa kar ne prideš do sape. Pa ne zaradi upehanosti, ampak zaradi vse lepote, ki se kar naenkrat razprostre pred teboj.
V zadnjem tednu, ko se je sneg dokončno stopil in so ostale samo zaplate na senčnih predelih, so takoj, že prav nestrpno pokukale iz zemlje vijolične glavice znanilk spomladi. Crocus vernus ali pomladanski žafran, nekateri ga zamenjujejo za jesenski podlesek (kar pa nikakor ni ista rastilina), v nekaterih predelih na Dolenjskem in Gorenjskem pa jim pravimo tudi kar uscanke.
Pa še eni rastlini se zelo mudi iz zemlje. Še preden požene listje na drevesih, se tla na določenih mestih v gozdu obarvajo povsem zeleno z okusnimi listi čemaža. Čemaž ali divji česen je izredno okusna rastlina, narezanega lahko uporabimo kot začimbo za vse vrste jedi. Lahko pa ga tudi uporabimo za kuhanje. Okus ima po česnu, le da je bolj blag. Užitna je cela rastlina. Paziti moramo le, da ga ne zamenjamo za šmarnice. Liste imata rastlini neverjetno podobne, vendar so slednji celo strupeni. Jaz sem čemaževih listov nabrala dovolj za opoldansko juho, pa še malce ga bo ostalo za potres po namazih.
Takole sva danes zjutraj ponovno zarana hodila po soncu, ki je spremljajo najino pot na Malo Planino. Pričela sva ob šestih, do Male Planine in Jarškega doma sva potrebovala 2 uri in 20 minut. Tam na obvezen čaj z dodatkom, celo velikonočno potico so nama postregli zraven, nato pa dobro urco nazaj do Primoža, kjer naju je počakal še Stane. Šele po prav prijetnem martinčkanju in kofetkanju na soncu, smo se počasi odpravili domov na kosilo.
