Danes sva šla. Jaz sem tekla, on pa je kolesaril. Za skupno rekreacijo je moledoval že tri dni. Sama teka nisem zmogla ne včeraj, ne dan prej. Še danes so me noge tako bolele, da sem se v službi raje vozila z liftom, kot pa sestopala "po rakovo" s stopnice na stopnico.

Po prvem delu proge, ko ga je motil še vsak kamen in vsaka luknja, je šlo ravno prav počasi. Nato pa je začel dirjati ob Radomlji in jaz za njim in kmalu sem ugotovila, da me noge prav nič ne bolijo več.

Še bolje, tekla sem hitro kot še nikoli, tempo je moral biti fantastičen, prevozila oziroma pretekla sva vse do Močilnika in nazaj, nekje šest kilometrov in ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen. Tamauček, da si je končno upal voziti svoje kolo ali jaz, ki mi uspe teči vedno le takrat, ko le tega ne pričakujem. Bolj kot se pripravljam in načrtujem, slabši je rezultat. Kdaj torej?

Upam, da mi ne bo treba vsakič splezati ravno na Storžič, da bi potem lahko z lahkoto odtekla te pol ure naokoli. Hm.