Pravzaprav ne bom napisala prav nič novega. Vendar je tokrat spet kar hudo, saj imam očutek, da me življenje vrti na vrtiljaku in da gredo dogodki okoli mene hitreje in hitreje. Vrti se čedalje više in bojim se, da bom vsak čas poletela, padec na tla pa ne bo najbolj nežen. Kako se vrteti počasneje? Kdo mi zaupa to skrivnost?

Mislim, da gre zahvala za notranjo stisko in ta občutek hitrosti tudi letnemu času in krajšemu dnevu. Kar naenkrat "moram" do teme pospraviti vse, kar sem lahko poleti počela do devetih. Sedaj pa ne gre več in nisem še privajena temi in aktivnostim tudi po mraku.

 

Zato hitimo in padamo dol od utrujenosti. Vsaj tamaučka mi želita nekaj povedati. Pa vendar pravita, da zabava kar traja. Predvsem, ker smo se danes prek Trsta vozili v Portorož in se kopali in nasploh preživeli en tak lep družinski dan. Ne vem zakaj smo samo Krtinci poskakali v vodo, ostali pa so nas samo opazovali, nekateri že skoraj v bundah, ko pa je zunaj 23 stopinj in morje povsem toplo? Morda zato, ker je jutri že 5. oktober?

Pa tudi avto še vedno tuli in brni, popravili ga še nismo, prodali pa tudi ne. Saj se mi potem zgodi tale slika, ko smo spet vsi na kupu in sem spet prepričana, da ga še vedno potrebujemo.

Prav zato nas je malce stisnilo, vse skupaj, ko smo Tadejo pustili kar tam, s pogledom na morje, željno novih znanj. Ne pozabi, radi te imamo!