Tako, kot se je s svetlobno hitrostjo približeval sam dan D, dogodek, Krtinski izziv, tako se sedaj s skoraj nezmanjšano hitrostjo tudi oddaljuje. Pa kljub temu je v zraku še dovolj naboja, vonja in okusa, da so vse slike ravno prav jasne in da se vsi vtisi razporejajo v neko zaključeno celoto, tako kot v albumu, ki mu še vedno malo manjka kronološke natančnosti, ampak, navsezadnje, le ta niti ni pomembna.

Veliko različnih občutkov se je mešalo, gnetlo in prerivalo na Krtinskem izzivu 2009, splošen vtis pa je še vedno precej dober. Veliko, res veliko sem se spet naučila. Od tega, da nisem (dovolj) tolerantna do določenih dejanj, pa do tega, da sem ponovno potrdila tudi svojo zmotljivost pri čisto enostavnih stvareh. Zraven pa sem ponosna, da sva, seveda tudi s pomočjo Krtov, sam izziv le sprejela, najprej zase, ga preoblikovala, izpilila in ponudila tudi ostalim.

In tukaj pridete vsi vi, vsi moji, vsi prijatelji, vsi, ki ste se odločili ta izziv sprejeti, ga soustvariti in premagati. Hvala vsem za udeležbo, kajti s tem ste nama vrnili še mnogo več, kot sva lahko vložila.

Kajti orientacijsko tekmovanje, pohod, tek ali z eno besedo treking je bil namenjen vsem nam. To pot na Sv. Trojico, ko se zadihan ozreš nazaj in ugledaš celo Gorenjsko, prek Domžal, Kranja, desno Storžič, zadaj Stol, tik pred tabo pa Kamniške Alpe, vse to so dih jemajoči pogledi, ki jih želim deliti, deliti s celim svetom.  Pa najina pot na Cicelj. Tako blizu, tako strmo, tako opojno dišeče pelje pot skozi gozd...

Bilo je zgodnje nedeljsko jutro, zunaj še tema.
Dež je škrebljal po strehi, midva v avtu sredi gozda.
On vzame svetilko, nahrbtnik in zastavice.
Pomislim in se zamislim. Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

dodatek

Mi ne gre, brez patetike tale blog, pa če se še tako trudim. Aleš se pa muza.