Takole smo se postavili pred začetkom teka okoli Škalskega jezera v Velenju. Vsi navdušeni, da smo lahko spet skupaj na stopničkah. Dati vse (štiri) od sebe in zadržati lansko častno zadnje mesto, se slišalo kot dober plan, ki pa ni bil dosežen. Letos nismo bili zadnji, čeprav sta nas močno prehiteli tudi obe ekipi Krtov, ki so iz leta v leto boljši. Bravo.
e-kipa srčnih, foto Marjetka
Jaz pa se še vedno obnašam kot začetnik! Pa bi že lahko malce napredovala, vendar še vedno ne znam oceniti svojih zmožnosti niti se ne znam pripraviti na tekmo.
Začela sem seveda z veliko navdušenja, ki pa žal ni moglo trajati dolgo, noge so namreč bile težke in trde, kajti ponovno sem špricala ogrevanje. Raje sem klepetala in fotkala, se grela s čajem in počela druge neumnosti.
Že takoj v prvem klancu sem začutila pekočo bolečino v nogi, majhno poškodbo, ki sem jo pridelala v torek na Rožniku, ko sem ravno tako neogreta šibala v klanec. Saj ne, da ne bi mogla teči, le določeni gibi v klanec so zelo boleči. Sem zato želela nadoknaditi zamujeno navzdol, pa me je prehitela tekačica, ki sem jo uzrla samo za hip, pa je že ni bilo več. Jolanda Čeplak? Skoraj nemogoče, pa vendar je bila res ona, čeprav sedaj Batageljeva.
predaja štafete Wegi
V cilju sem verjela sama sebi, da morda pa le ni bilo tako slabo. Še moja ura me je malo zavedla. Malo pred koncem me je počakala Katja in z mano pretekla cilj. Šele tedaj sem videla, kako hitro bi lahko tekla, tistih nekaj metrov mimo napovedovalca sva leteli kot strela, da še ni mogel izreči svojih spodbudnih gospejinih...
Katja in tamaučka
Po uradnih rezultatih pa izvem, da sem tekla še slabše kot lani v ekipi Krtov. Kako je to mogoče? Lansko leto sem bila zagotovo kondicijsko mnogo slabše pripravljena, v cilj sem prišla z mnogo več težav, pa vendar hitreje?
Še vedno se sončim na uspehu svojih osvojenih planinskih poti in ne dojamem, da če pridem na vrh hriba peš, še ne pomeni, da lahko gor tudi pritečem. Pravzaprav je Barbara kar prelomna. Odločiti se moram za strategijo. Se še grem ali pustim vse skupaj? Zakaj po enem letu udejstvovanj na športnih, takih in drugačnih dogodkih, dosegam celo slabše rezultate? Kaj mi preostane? Morda začeti povsem na novo?
Poti nazaj pravzaprav ni. Ne gre, da bi obsedela (sama) doma. Raje se podim po gozdu, blatna in mokra. Čemu torej toliko ovir v moji glavi, da jaz pa že nisem za tek. Pravzaprav si to dopovedujem že ves čas, zato tudi takšen "uspeh". Saj dobim točno toliko, kot za to naredim.
Da pa ne bo tole zvenelo kot novoletna obljuba, preveč podobno se že sliši, bom raje s tistim: "Začnem torej jutri!"
pa še nekaj fotk