Še dva dni nazaj sem nameravala pisati o tem, kako že nekaj časa srečujem preveč zlovoljnih ljudi. Ki se jim ne da, ne živeti ne delati. Ki s svojim ignorantskim vedenjem zastrupljajo svet okoli sebe, medsebojne odnose in vero v dobro v ljudeh. Pa sem vesela, da tega nisem oznanjala kot novodokrito resnico, kajti to preprosto ni res. Da svet drvi v katastrofo, bi nas radi prepričali mnogi.

Ampak potem doživim vikend, kot je bil zadnji in vse je spet lepše.

Doživetje divjine ujete v neznansko lepo ivje je več kot pravljično.
Pet urni trening mi da dovolj energije za naslednji teden.

Druženje na miren nedeljski dan, kosilo in ponovno sneg.
Večerna kramljanja in nepričakovan obisk, ki zaključi več kot prijeten dan.

Sem vesela, da se nikoli ne konča.
Vsaka beseda, vsako dejanje, vsako srečanje pomeni začetek nečesa novega!