Nekateri so bili presenečeni, ko so me zagledali na štartu. V kratkih hlačah sredi snega. Ob mrzlem koseškem bajerju. Nekateri pa razočarani. Nekaterim sem bila za tolažbo in izhod v sili. Vsaj enega pa je skrbelo zame. (Pravi, da ga ni prav nič.) Nihče pa me ni prav resno jemal. Sicer pa je itak imel vsak s sabo dovolj dela, da se mu ni bilo potrebno ukvarjati še z mano.

Rado je skrbel za nas, pa hodil malo naprej, pa malo nazaj, pa malo vstran, ko smo se mu zgubljali na poti. Ampak, resno, brez teh izdatnih fotonavodil, jaz sama ne bi našla tam po Verovškovi.

 drsalnica čez Golovec in Rado, ki je prišel po dekleta

Letos sem že pretekla čez dvajset kilometrov. Vsak dan nekaj. Tole pa je bil predviden tek na 34 kilometrov, po Poti spomina in tovarištva. Podhodili in prečili smo vse štiri železniške smeri iz Ljubljane, začeli in zaključili pa v Kosezah. Najprej je bilo vse pomrznjeno in blata sploh opazili nismo. Tam nekje pri Murglah se je začelo vse lepiti na podplate in zven naših korakov je dobil cmokajoč prizvok. Dokler nismo prišli do Golovca in Tatjane, ki nas je čakala z vodo in bananami. Naprej pa led in sneg. Navzgor je drselo, navzdol pa še bolj. Zame je bil tisto končno znan teren in hoja navbreg in tek navzdol sta bila prava popestritev teka, ki je sledil v nadaljevanju. Do Fužin je šlo, tam pa nas je Karin iz zalog v avtu pogostila s piškoti pa drugimi dobrotami in meni se je vse skupaj prav luštno nabralo v želodcu namesto kje drugje. In začela sem zaostajati in skupina je tekla čedalje hitreje in Jasna je na kolesu solidarno vrtela pedale poleg mene in poslušala mojo sopihajočo gmoto, ki je skušala ujeti korak z ostalimi. Takrat, na tistem ravnem dolgem klancu mi je bilo jasno, da sem dosegla svojo tekaško mejo. Pravzaprav se je nabralo ravno za 21 kilometrov poti in tukaj se je moj tek končal.

 Ljubljanski projekt - Stadion Stožice

Prav nič me ni skrbelo nadaljevanje. Bila sem pripravljena na hojo in v nahrbtniku sem imela vse potrebno. Pomahali smo v pozdrav in hajd peš za njimi. Pa sem jih kaj kmalu prvič ujela na naslednji postaji pri Žalah. V nadaljevanju sem lahko v miru uživala ob razgledih na sama gradbišča okoli proge. Nato pa sem čez pet kilometrov dohitela Aleša, ki ga je skrčilo. Še malo in do konca sva s hitro hojo prišla nekje pol ure za ostalimi.

 Na cilju, uspela sva!

Potem so bile pa kremšnite, pa sokci pa kavice, pa dobrotice, zvečer pa po stopnicah ni šlo najbolje. Pa je nov dan in danes se mi zdi, da bi bila neznanska škoda, da tega ne bi doživela. Luštno se je malo matrat in potem se čudit, kaj vse zmoreš.

Na zdravje in vse najboljše Wega, pa naslednje leto spet!