O nerazumni razdrobljenosti naših upravnih enot priča tudi podatek, da sva zadnjič prehodila ozemlja kar šestih občin v nekaj urah.

Začela sva doma, v Krtini, ki sodi pod občino Domžale. Zunaj je padal rahel dež in gledala sva v nebo ter se odločala ali naj raje obrneva kar nazaj.
Prvi vzpon na Murovico naju je že ponesel v občino Dol pri Ljubljani.
Naslednji vrh je Cicelj, ki si ga lasti občina Moravče. Tu se je že pokazal sonček, ki naju je nato spremljal dobršen del poti.
Prvič sva bila tudi peš v Zg. Slivni in Vačah, ki sta že v občini Litija.
Spust do Kandrš in vzpon na Vrh pri Mlinšah naju je zanesel v občino Zagorje ob Savi.
Sledil je moker povratek čez Limbarsko goro v občini Moravče, kjer naju je ujela ploha do Gradiškega jezera, ki je že v občini Lukovica.
Nazaj domov sva spet hodila v soncu do občine Domžale.

Ker je bil delovni četrtek, sva na poti srečala izredno malo ljudi, sva pa zato slišala toliko več ptičjega petja. V nekem trenutku, ko je bilo petje res najbolj intenzivno, sem pomislila, da nekateri prodajajo CD-je s posnetimi glasovi. Ampak še tako dodelana različica ne more zajeti te simfonije, ki sva jo bila deležna ob vsem tistem pomladnem cvetju, zvončkih in vijolicah.  Že to bi bil zadosten razlog, da sva se odpravila ven na potep. Tu in tam sva srečala kakšnega sprehajalca s psom in pa nekaj ljudi, ki so začenjali z delom na polju.

Nihče od nas ni bil kaj zelo gostobeseden, zato naju je tem bolj presenetila malce razmršena ženica, kateri se je že na daleč videlo, da ji delo ne predstavlja velikega užitka. Ta naju je nekaj časa opazovala, nato pa ogovorila. Pravi, da bi bilo bolje, ko bi šla grabit travnik, kot pa da takole špancirava. Le kako, da imava čas za španciranje, ko pa je toliko dela za postorit?!

Potem sva nekje sredi Slivne vprašala mlajšo žensko, ki je nabirala regrat pred svojo hišo, za pot. Pokazala sva ji zemljevid kraja, ker naju je zanimalo, kje točno sva. Domačinka je gledala v zemljevid, pa naju in spet na cesto in pravzaprav ni znala niti pokazati niti povedati kje se tisti trenutek nahajamo. Zato sva kar po občutku zavila v desno in se po kakšnem kilometru ali dveh znašla v Vačah, na drugi strani hriba, kamor sva bila namenjena.

Nazadnje sva razočarala točajko na najinem edinem gostilniškem postanku, ker sva si vzela čas samo za čaj in kavo, hrano pa sva pojedla med potjo v obliki energijskih tablic. Seveda hrane nisva naročila v gostilni, saj je ne bi mogla pojesti, če pa že, pa poti ne bi zmogla nadaljevati s polnim želodcem. Pa nama potoži lastnica, da ne razumemo, koliko prispevkov mora plačevati zato, da dnevno iztrži največ 10€. Ko je pa včasih bilo drugače in je vsaj še kdo za kakšno klobaso povprašal. Ja, časi se spreminjajo, povpraševanje pa tudi. Nekaj bo treba spremeniti.

No, ta dan očitno ni bil namenjen druženju. Kljub potrditvi, ob dogovorjeni uri nobenega »prijatelja« ni bilo na placu v Ljubljani.  Zato sva spila svojo kavo in počasi odšla nazaj proti domu. Čeprav bi lahko bil zaključek dneva tudi drugačen, je bila mera doživetij za ta dan polna. Pravzaprav je bil dan v vsakem pogledu več kot zadovoljiv.

album