Sem že bila kdaj v Muti? Pa v Vuzenici? Nisem. Pa bi šla kdaj naokrog po njihovih hribih, če ne bi organizirali Koroški treking? Zelo malo verjetno. Ko se bom naslednjič spraševala, kaj in čemu se peham po pobočjih, za katere prej še slišala nisem, naj se mi vsaj malo zdi prav in fino, da imam to možnost. Kar tako, iti nekam, kjer nikoli še nisem bila. In se kvalitetno zgubljat, kot se je udomačil izraz za naše beganje po gozdovih gor in dol, levo in desno.
To nedeljo je bilo naporno. Kontrolne točke so postavili na same vrhove hribov naokoli in nikakor ni šlo drugače, kot neprenehoma gor in dol, iz ene grape v drugo.
Vmes nas je lepo premočil še dež, ploha, ki je trajala kar dobro uro, je premočila vse, kar sem imela na sebi. Nekaj časa sem se poigravala z mislijo, da je tokrat konec z menoj, le nemočno sem držala ritem Aleša in Mareta, ki sta v dežju iskala prave odcepe. Včasih so bil bolj pravi, včasih manj. Vsekakor sem se odločila, da je tole moja zadnja ultra in da nimam kaj iskati na takšnih celodnevnih pohodih. Ker ne zmorem, nisem dovolj hitra, se grem kar nekaj...
Potem pa se je zjasnilo, sonček se je skoraj kazal, fantoma se je od vseh enakih stez že malo "sfržmagalo", meni pa se je vrnila volja do življenja in sem prevzela vlogo goniča. Pa smo zadnji del poti leteli in drveli in ujeli še časovnico, malo več kot osem ur smo porabili za približno 40 km in 2.000 višincev.
Kot zadnja ultra ekipa pa smo dobili prekrasno tolažilno nagrado - knjigo s čudovitimi posnetki Alp. Povem vam, da se je splačalo biti zadnji :)) Se vidimo v Bovcu!
Še nekaj fotk.