Zdi se, da mi prekomerno dogajanje ne daje veliko tem za pisanje bloga, ravno nasprotno. Planiran vikend na morju, bolniška, treking, taborniki, fundacija Tarasa, odpovedi, nabave, študentka, zaključevanje ocen, nova služba, projekti, geoStik, torkova rekreacija, ... Kaj torej je tema za blog? Ko pa že vse instantno pošljem v sliki na FB, tam je tema vidna kakšno uro in to je to! Pa vendar...
Na FB ne morem pisati o neprimernem odnosu osebja do opite žene v dispanzerju. O dogodku, kjer smo se popolnoma pasivno držali vsak zase, morda se celo zgražali nad dogajanjem in za kazen ostali v neznanskem smradu, ki se je razširil čez čakalnico. Sestre in zdravnica pa so mirno zaklenile vrata, ker so zaključile z delavnikom in odšle domov. Kam je odšla ženska, ki se očitno ni zavedala sebe niti okolice, ne bom nikoli izvedela. Mene je strašansko pretresel odnos in popolnoma razčlovečenje družbe, ki sem mu bila priča, tudi sama enaka med enakimi. Na FB ni opcije Ni mi všeč, kajti meni Ni všeč marsikaj, pa sem tiho, prezrem, se ozrem stran in mine. Včasih.
So mi pa všeč moji novi čeveljci, predmet poželenja in nuja za vse planirane poti po hribih. Priporočani s strani Mareta, ki mu kar zaupam, da ve, kaj je dobro. Pa sva jih potem iskala pri zastopniku v Ilirski Bistrici, pa ni bilo moje številke, nazadnje sem jih našla in kupila v Kopru. Danes so prestali prvi krst in občutek varnosti pri hoji po skalah je fantastičen.
Smo bili na Zelenici, ki smo jo pri lanskem sestopu s Stola izpustili. Je manjkal košček mozaika in ravno danes je bil dan kot nalašč za takšen krajši družinski pohod. Napovedanemu dežju smo se uspeli izogniti, še enkrat pa smo spoznali prijaznost in ustrežljivost oskrbnice v koči pri izviru Završnice. Pa še zdaleč prepoceni nudi božanske zeliščne napitke. Obiščite jih, ne bo vam žal.
Bolniška prejšnji teden mi ni kaj dosti hasnila. Občutek bolečine pod rebri ne pojenja. Čeprav mi na prvi pogled ni nič hudega, celo v hrib lahko hodim, samo vsake toliko me nekaj zbada in ne pusti najbolje dihati. Kot vsak začetek poletja. Kar nekajkrat sem se že v tem letnem času ubadala s sličnimi težavami in končno sem pomislila tudi na alergijo. Kaj pa če le niso bile krive smotke, dežurni krivec za vse težave?
Po odgovor bo treba nazaj, v tisto čakalnico. Pa vendar nisem prepričana, če si ga res tako močno želim.