Peca je ena izmed naših svetih gora. Pravzaprav ne gre samo za goro, ampak za pravo pogorje z več vrhovi, od katerih je najvišji Kordeževa glava, 2.125m. O slovenskem kralju, ki je menda dobil ime po zgodovinskem madžarskem kralju Matiji Korvinu (1458-1490), obstajajo številne zgodbe. Po nekaterih različicah naj bi dobrega kralja skrile tudi druge slovenske gore, kot npr. Čaven, Budinska gora, Krim, Homec, Donačka gora, Sveta gora, Triglav in verjetno še katera. Tam sedaj počiva s svojimi junaki, in ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize, ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu.

 
Peca

S tem živim in simboličnim izročilom pa je vendarle najbolj tesno povezana Koroška, ki mu je na Peci že leta 1932 postavila prvi kip. Iz lipovega lesa ga je izdelal akademski kipar Nikolaj Pirnat. Mežiški rudarji so kralju pri nekdanji Uletovi koči (danes Dom na Peci) v živo sklalo izklesali prestol. Ob navzočnosti velike množice ljudi, so mu v krono zabili zlate er srebrne žeblje, ter ga ustoličili. Tam je ostal do začetka druge svetovne vojne, ko je nemška mladina iz krone populila zlato in srebro, skulpturo pa uničila.

Po grebenu Pece je polno mejnih kamnov. Naša hoja do vrha se je vila tako po avstrijski, kot po slovenski strani.

Leta 1961 so mežiški planinci ponovno obudili spomin na bajnega kralja. Tokrat so v opuščenem rudniškem rovu v bližini koče postavili bronasti kip spečega kralja, delo kiparja in alpinista Marjana Keršiča - Belača, ki si ga lahko ogledamo še danes.

Vzpon na Peco, čisto v ozadju Uršlja gora ali Plešivc.

Stare zgodbe pripovedujejo, da kralj Matjaž čuva zaklad in samo izvoljenim posameznikom se posreči, da pridejo do njega.

Zapis je povzet po knjigi Pravljične poti Slovenije, avtorice Irene Cerar Drašler