Za kratek dopoldanski pobeg je šlo. Ko gre najmlajši za nekaj ur od doma, midva pa na hrib. Ne predaleč, ravno prav, torej do Doma na Kisovcu in nazaj.

Stahovica - Primož - Kisovec; lepa, nežno zasnežena, malce drseča pot, ki se vije večino časa le po gozdu.

Ogledujeva si na novo postavljene označevalne table in nama ni čisto jasno, zakaj je sedaj spodnja Pot čez pasje pečine označena kot Pot modrega moža, zgornja - zimska - pa pač vodi čez Pirčev hrib. Morda prejšnje imenovanje ni bilo povezano z varnostjo, kot sem si sama razlagala, ampak gre za memorial znamenitemu možu.

Kajti na tistem grebenu, ko se razgrne kot na dlani cela veriga vrhov, sem v naglici poleg palic vzela v roke še fotoaparat, pihalo je kot za stavo, videla sem bolj malo, pozabila pa na stabilnost in led pod nogami. V hipu sem bila na tleh, prvi padec sezone in majhna rana na roki. Nič hudega, le boleče opozorilo na previdnost in varnost. 

Čaj v Domu na Kisovcu se je prilegel. Vendar sva po 20 min že zunaj in jo mahava nazaj.

Sva šla še pogledat na Primoža, če je pobegla vietnamska svinja s Kisovca tukaj. Nazadnje so jo videli tu naokoli. Če jo vidite, se ne ustrašite. Ne gre za divjo svinjo, le za prestrašen primerek, ki jo je nevestni obiskovalec s spuščenim pitbullom tako prestrašil, da reva že tri dni bega in ne upa nazaj.

Midva sva prišla do avta v Stahovici prej kot v štirih urah. Pravzaprav, v čisto lepem tempu in brez velike matrarije. Hm, a to potem sploh šteje?