5. del

Cordoba je bila za nama in bil je čas, da greva spoznavat tudi del podeželja. Zapustili sva avtocesto in se najprej ustavili v luštnem mestecu Ecija. Trg na sredini stisnjenega mesta premore polno malih trgovinic, veliko ljudi poseda zunaj, le parkinga nimajo skorajda nobenega. Ko ugotoviva, da bi do edinega hotela, ki sva ga našli, prišli le po ozki ulici s prtljago v naročju, se raje odločiva, da poiščeva še kakšno priložnost.
Nekaj kilometrov naprej, sredi polj ob cesti stoji hotel M., z enim tovornjakom na parkirišču, v notranjosti sedi ženska s tipom za mizo, za točilnim pultom pa oštir v vlogi receptorja strmi v televizor.
 
Tadeja, ki tekoče govori špansko, vpraša po prosti sobi in vse kar nama odgovori receptor je kratek NE! Pri izhodu iz hiše srečava še ata, ki je vljuden in sprašuje, kaj potrebujeva. Preden uspe karkoli povedati začne ženska pri mizi z vreščečim glasom razlagati, da nama je že on (receptor) vse povedal in da naj greva.
 
Zakaj sva bili nezaželjeni, sumljivi ali karkoli že, nama najbrž ne bo nikoli znano. Tadeji pa ni bila to prva zavrnitev. Pravi, da se ji je dogajalo, da so jo v lokalu s kavo mirno spregledali, ker je želela naročati sama, brez moškega ob sebi.
 
Začudeni se obrneva in sprašujeva kam? Le dobro uro do noči, nazaj v majhno mesto se nama ne gre, zato nadaljujeva z vožnjo prek polj v neznano. Na srečo ni več daleč do Marchene, naslednjega mesteca s čudovito arhitekturo. V manjših mestih se zagotovo pristneje občuti španski utrip, kar pa nama zaradi noči in debelih dežnih kapelj, ki se sipajo iz črnega neba, ne pomaga veliko. Spet z veliko sreče pripeljeva do trga, kjer je visi napis za Hostel.

 Marchena
 
Veliko preddverje in majcen pult se nadaljuje v dnevno sobo gospodarice, ki štrika ob borni lučki. Vprašava za sobo, pravi, da ni problema. Cena tudi ne, na okroglo, najdražje doslej (pa v hostlu). Vprašava še za dostop do interneta, pa pravi, da tega ni.
 
Vzameva si še čas za razmislek kaj naj storiva. Hodiva po trgu, dež pada, sprašujeva še pri kiosku z bomboni. Prodaja bombonov je v Španiji izredno donosna. Stojnice in bomboni na škrnicle nikoli ne samevajo. Starejši in otroci se redno zalagajo z barvastimi sladkorčki. Prodajalka nama pove, da je hotel edini v mestu, lahko pa prespiva pri nunah. Menda tam tudi nudijo prenočišča.
 
No, med izbiro za sobo brez neta ali za nune, se vseeno raje odločiva za hostel, kje dobiva svojo sobo in kopalnico. Pravzaprav sploh ni bilo tako slabo, vseeno pa se podava peš po mestu v iskanju povezave na internet. Po televiziji sva videli strašljive vremenske napovedi. Orkanska burja, sneg, dež, vse to naju lovi tam zunaj in za načrtovanje poti naslednjega dne res nujno potrebujem računalnik in internet.
 
Priznam, da me je prijela rahla panika. Edini cyber coffe nama zaprejo pred nosom, oglasiva naj se naslednje jutro po deveti. Mokri in rahlo obupani se vrneva do hotela in obsediva v bližnjem lokalu, ki je odprt do treh zjutraj. Časa sva imeli dovolj, pa sva začeli arhivirati fotke,  na slepo poskusiva tudi  dostop do omrežja. Na veliko začudenje in veselje ugotoviva, da ima najin hotel kar dve povezavi in da se lahko priključiva brez vsakih zaščit tako v lokalu kot kasneje v sobi. Mamca pa naprej štrika svoj pulover.

 nuja

Življenje je takoj postalo lepše. V tem momentu sem se zavedla, kako zelo sem odvisna od neta in dostopnosti do trenutnih informacij. Ne zadovolji me televizija ne časopis, ne zadošča mi popotniški vodnik, vse kar potrebujem in uporabljam je le še Google.

 vremenska napoved
 
Res se nama obeta najbolj deževen dan doslej, zato se odločiva, da naslednji dan nadaljujeva z dolgo vožnjo, kar do Atlantika jo bova mahnili. Dež naju bo še najmanj oviral v avtu, za oglede res ni pravi čas. Rečeno storjeno, v dežju se naslednje jutro posloviva od prelepe Marchene, vseh štorkelj na strehah, najinega hotela, ki je ves iz keramike in veselo nadaljujeva pot proti morju. Kaj morju, do Oceana greva.

 štorklje

Voziva se mimo Seville, ta naju še čaka za zaključek potepanja in podoba pokrajine se ponovno spreminja. Nižinska polja, vonj po ribah, precej industrijski predel pred Huelvo in dežne kaplje naju spodbujajo, da se kar peljeva in peljeva. Ustaviva se skoraj že pred mejo s Portugalsko. Za cilj si izbereva Punto Umbrio, kamor vodijo kilometri borovega gozda z bujno in intenzivno zeleno travo. Malce nenavadno za naše oko vajeno osušenih borovcev na Jadranu.

 znameniti biki
 
Ko pripeljeva do obale, se začne oblačnost trgati in za nekaj časa posije sonce. Tako nenavadno je. Ocean, dolga peščena plaža, školjke in sonce. Ljudi je bilo za preštet na prste ene roke, sami sva, nekje na drugem koncu sveta.

 obala Oceana

Idilo kazi le mrzel veter, zato se kmalu obrneva nazaj z namenom, da se utaboriva v Huelvi, velikem mestu na zemljevidu. Po vseh videnih lepotah Španije, naju Huelva povsem razočara. Ne le, da nima niti starega mestnega jedra, vse skupaj spominja na eno povprečno blokovsko mesto kjerkoli v Evropi, le da je ta brez temperamenta.

 Huelva
 
Ne dava ji več priložnosti, zato zapeljeva naprej v iskanju manjšega mesteca, nekje, kjer bova začutili, da želiva bivati. Spet vožnja, ki se tokrat izdatno poplača. Prihod v Almonte je kot prihod v kavbojsko mesto. Kavbojev sicer ni več, meščanov z blatnimi škornji pa kolikor hočeš. Največ pa je zagotovo Suzuki Vitar, vsako tretje vozilo je džip, vseh starosti in vseh modelov. In na vsakem štrclju, ki je višji od povprečne strehe gnezdi štorklja. Zraven imajo seveda še veliko lepih starih ulic in celo hotel oziroma hostel. Takoj sva nastanjeni, dež je medtem ponehal, zato se peš odpraviva iskat večerjo.

 Almonte
 
Doživiva še en dežni naliv. V nekaj minutah se je nebo popolnoma stemnilo, dež se je ulil s tako močjo, kot bi zlivali vodo iz bazena. V tistem trenutku lahko samo skočiš v prvi lokal, v miru popiješ pijačo, saj je čez dvajset minut zunaj spet sonce. Takšne manevre sva nato ponavljali še naslednji dan in lahko mirno rečem, da nama je dež več prinesel kot naju oviral.
 
Iz poti po Andaluziji Več fotografij

<-- 4.del (Cordoba)  --> 6. del (Flamingi)