Na povabilo Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale, sva se z Leandrom udeležila njihovega spomladanskega pohoda po Doberdobskem krasu.

Zame je to bila dobra priložnost za spoznavanje vodniškega dela z otroki. Priznam, da sem prišla domov mnogo bolj utrujena, kot pa bi sama pot zahtevala napora. Vse preveč se zavedam odgovornosti, ki jo kot vodnik prevzemaš. Seveda pa je po drugi strani toliko stvari, ki jih lahko poveš, pokažeš, približaš.

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno in počakalo nas je pravo kraško sonce. Pohod res ni bil naporen, od Doberdoba pa do Sredipolja smo hodili po lepo urejenih planinskih, kolesarskih in lokalnih poteh. 

Narava pa je učinkovita in lepo preoblikuje, skriva in jemlje nazaj vse tiste umetno zgrajene raze v zemlji.

Še v naših učbenikih je pisalo, da je kras gol. In res je bil, dobrih sto let nazaj, tukaj, razen strelskih jarkov ni bilo ničesar. Nepredstavljivo.

Danes vemo, da je Kras še kako poraščen. Kljub trudu kmetov, ki so desetletja ročno čistili polja vseh kamnov in gradili vse tiste ograje proti vetru in urejali zemljo, se današnji Kras zarašča. Spet je tukaj veliko avtohtonega hrasta in pa seveda ruja in ostalega grmičja. Nekoč so bili hrastovi gozdovi posebej cenjeni pa tudi intenzivno sekani. Hrastov les je bil zaradi svoje skrvenečne rasti osnovna surovina za ladjedelništvo v Beneški republiki.

Pot se zaključi pri hribu, impozantnemu spomeniku 100.000 padlim vojakom.

Se zavedamo vrednosti našega življenja?

Več o poti si preberite na straneh Storie...