Je že tako, da me na Bovec vežejo prav lepi spomini. Seveda pa me njihovi hribi ne morejo pustiti ravnodušne, saj človeka kar potegne kvišku. Kot tiste nesrečnike s padali, le da smo mi ostali malo bolj prizemljeni. Je bilo treba kar peš in hribov ni zmanjkalo, jih je bilo dovolj za ves dan.

Že čisto na pričetku poti, ko smo še prečili ograde za živino ob zadnjih hišah prislonjenih na hriboviti svet, smo s svojo množičnostjo trčili v zasebnost mogočnega jelena z razvejanimi rogovi. V naglici in obupu je skušal najti pot do prostosti in se je z neverjetno silovitostjo pognal po hribu navzgor, ne meneč se za ograde. Podirajoč vse pred sabo je preskočil našo pot in v naslednjem hipu izginil izpred oči presenečenih ljudi.

Najprej nas je pot vodila na meni že znano Koto 1313. Lansko leto me je tukaj čakala prva preizkušnja do vodništva. Takrat smo le zvedavo pogledovali proti vrhu Rombona, pa še ni bil pravi čas za dosego vrha. Tokratna treking steza naju je pripeljala pod sam vrh, pa sva vseeno zavila nazaj na načrtovano pot, kjer se samo čudiš in občuduješ vse te nadelane steze s stopničkami, ogradami in bivaki.

Meglice so se podile nad nami, pred nami, zakrivale pravo smer poti, vsake toliko pa se je odkrilo okno v dolino. Tam spodaj nekje, tako blizu in tako daleč je vse vrvelo. Tu zgoraj pa, milina in užitek.

Nato je sledil dolg spust skoraj do nižin, dokler se naju ni steza le usmilila in pokazala pot navpično navzgor. Pot na planino Krnica je bila podobna enourni vadbi na steperju. Brez prekinitev, prez predaha, dokler ne zagledaš presenečenih kolesarjev, ki počivajo ob kontrolni točki in spremljajo dogajanje. Mojega komentarja ne razumejo, potem pa se le začnemo pogovarjati v angleščini. Zanima jih najina karta in položaj, pravzaprav ne vedo natančno kje so. Podarim jim najin zemljevid z opombo, naj bodo pozorni. Vrisanih stez namreč ni prav veliko, je pa zato nova cesta povsem do vrha. Zaželimo si srečno in gremo vsak svojo pot.

Midva pa na Kopo, ki je bila nekakšen bonus poti, saj se ji drugače verjetno marsikdo v osvajanju ostalih vrhov raje izogne. Popravljena krivica naju stane še slabo uro novega vzpona. Navzdol gre počasi, mamijo naju jagode in pa spoznanje, da sva pravzaprav za metlo na progi.

Vrneva se v cilj cela in nepoškodovana, zmagovalec na progi jo je danes odnesel z novimi štirinajstimi šivi na nogi. Za nameček se potem jaz nemarno udarim pri vstopu v avto, tako, da šepam sedaj že tretji dan. Kot da bi želela uravnovesiti nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

Naša tokratna treking preizkušnja je postregla z mnogo več višinci, kot sem si sploh predstavljala, da jih zmorem opraviti v enem dnevu. Čez 3.000 se jih je nabralo. Sedaj sem seveda vsa navdušena, kajti vem, da mi vsaj vzdržljivosti ne manjka. Sta pa ponovno padli taktika in hitrost. Za prvo moraš biti drzen, kar nisem (nisva), hitra pa tudi nikoli ne bova.

Ampak na Rombon pa pojdem tudi še tretjič, z veseljem.