Zanimivo, da je kar nekaj sogovornikov na našo namero o peš poti najprej pomislilo na strahove. Kaj vas ni nič strah?
Če sedaj pomislim bolj zavzeto, nas je bilo strah vse po vrsti in vsak se je s svojimi strahovi boril sam. Bistvo tistega notranjega zadovoljstva je v veliki meri ravno v zavesti, da si premagal svoje strahove, se z njimi soočil in preživel. Konec koncev se izkaže, da je strah, kako že?
Rakov Škocjan
...noter votel, zunaj ga pa nič ni, kajne?
A. se je boril s svojimi kartami in potmi. Da le ne bi preveč zašli z načrtovane smeri, se je zavzeto ustavljal, s kompasom umerjal karto in se moral vedno znova odločati, kam naprej, v levo ali desno? Največkrat smo jo potem mahnili kar počez.
Pa neviht, tega nas je bilo strah. Ampak je nebo bilo milo z nami in nam prineslo samo malce drobnega dežja za osvežitev.
L. se je bal pajkov in se do konca poti toliko umiril, da ni več kričal ob pogledu nanje. Ko je izvedel, da vsak človek v življenju med spanjem poje kar nekaj pajkov, se ni mogel nehati zvijati, najprej od studa nato od smeha.
Moji realni strahovi so bili predvsem povezani z vprašanjem izčrpanosti. Dovolj ustavljanja in regeneracije, budno opazovanje odzivnosti L. in premlevanje rezevnih scenarijev. Kam sestopiti, koga poklicati. Na srečo nič od tega ni bilo potrebno.
Lahko bi nas bilo bolj strah živali v naravi. Medvedje sledi prvega dne so dale svojevrsten pečat tudi v nadaljevanju. Še bolj zavzeto smo si ogledovali vse odtise. Videli smo ogromno od divjih svinj razritih poti in to skorajda ob cestah, kjer se trume turistov dnevno valijo proti morju. Le za spodnji odtis si nismo bili enotni. Skoraj zagotovo gre za večjega psa, le kremplji so preveč izraziti.
sledi
Potem se je goščava zredčila in hodili smo po kamnitih kraških pobočjih, kjer ne manjka strupenjač. Spet smo tolkli s palicami po kamnih in imeli srečo, da nismo srečali nobene kače. Od vsega življa so nas bili še najbolj veseli klopi in komarji. Bili smo res slastna vaba.
V gozdovih okoli Pivke smo slišali streljanje in našli ogromno slepih nabojev. Zagotovo so tisti gozdovi dober poligon bližnje vojašnice, samo ne preblizu nas, lepo prosim. Tako, kot smo se raje umikali domačinom v večernih urah. Izbirali smo raje skrite kotičke in se trudili biti neopaženi. Le zakaj? Pa je vendarle šlo za nek iracionalen strah, da smo na prepovedanem ozemlju, da si jemljemo pravico bivakirati kar tam, sredi trav. Pa smo si le sposodili prekrasen košček narave in naslednje jutro brez sledu odšli dalje.
Pomirjeni, da imamo s sabo vse, kar nujno potrebujemo, smo naredili to našo pot dokaj zlahka in enostavno. Gibanje v naravi nam je blizu, velikokrat se podamo na pohode. Odločitev je bila torej skladna z nami in naravna. Želja in pot pa močnejša od strahov.
Podpeč
Še bomo šli.