Lanski tolminski treking me je povsem navdušil, ker sem lahko splezala na moj priljubljeni Krn. Tako visoko kot lani letos nisem bila, smo pa užili dan do zadnje ure, da sem koncu lahko samo rekla, da, to je to!

Zasedba naše ekipe je bila tokrat drugačna.

 na startu Ultre

Aleš se je postavil na start proge za Ultro in začel na polno. Le slikala sva ga lahko in zaželela srečno na progi. Kakor vem, mu je šlo prav dobro, dokler ni začel preveč razmišljati o nevarnostih zdrsov po pobočjih.

Sama sem se odločila, da vzamem s sabo Leandra in sva jo mahnila na Pohodniško, 20 kilometrsko progo po tolminskih hribih. V čakanju na Aleša bi torej imela lahko ves dan časa za druženje in spoznavanje novih poti.

Opremljena s karto in dobro voljo sva se priključila skupini, ki je kar hitro začela pobirati prve kontrolne točke. Na Kuk smo prišli skorajda v koloni, vsi zasopihani in ogreti. Naprej pa smo jo že mahnili vsak po svoje. Če bi le v pravem trenutku pogledala na karto in ne kar takoj zavila na markirano pot, bi videla, da greva prehitro proti KT4. Ko sem le spoznala, da sva zašla s smeri, nazaj nisva več hotela.

 po brezpotju

Napako sva raje popravljala kar čez drn in strn, naravnost navzgor po srninih poteh. Vmes sva našla še lepo jaso, veliko trnja in kopriv, dokler le nisva zagledala zastavice na lovski preži.

 KT3

Pot proti Planini Stador je bila lepa in razgledna, kjer je bil Tolmin že daleč spodaj.

 na Kobali nad Tolminom

A bilo je treba še više, povsem na Kobiljo glavo (1.475m) sva se namenila v iskanju prečne poti do Planine Lom. Na KT4 so nam svetovali prečno pot, ne grebensko. Vendar prečne poti nisva našla ne midva, ne dve skupini podhodnic, ki sta prišli za nama. V iskanju zaraščene poti smo bredli po tako visokih travah, da so fanta povsem prekrivale.

 

Takrat pa se je dvignila meglica, prišel je oblak povsem nad nas in pričelo je prav močno deževati. Skupina pohodnic se je obrnila in vrnila nazaj na znano pot, midva pa opogumljena nadaljevala, ker sva končno našla grebensko pot Klonic, ki je bila lepo uhojena. Fotoaparat je žal moral v nahrbtnik, zato slik naslednjega odseka ni. Pričakovala sva lažji del, saj sva že dosegla najvišjo točko poti, vendar se je odiseja takrat šele dobro pričela.

Namočena od dežja je bila strma streza dol z grebena presneto nevarna. Hoditi sva morala zelo počasi in previdno, dež nama je spiral blatne dlani, saj sva šla včasih tudi po vseh petih, če štejem tazadnji.

Na Planini Lom je dež le ponehal, preoblekla sva se in na srečo hitro našla lepo pot pod Tolminskim Triglavom. Tukaj sva ponovno srečala iste pohodnice, ki so se na vrhu obrnile in prišle do tukaj po spodnji poti. Do Poloj je bilo lepo, potem pa naslednja kozja blatna stezica cik cakoma navzdol. Spet je drselo, bilo blatno in naporno predvsem za kolena. KT5 na Žabijskem vrhu je obetal, da bo kmalu konec, vednar sem se spet uštela.

Namesto, da bi se vrnila in se spustila po spodnji lažji poti, sva nadaljevala naravnost navzdol. Čakala naju je ponovno neverjetna strmina, drugačnih Tolminci očitno sploh ne poznajo. Le da je bila tukaj zadeva še prepadna, na srečo vsaj ponekod varovana z jeklenicami.

Medtem naju je klical Aleš, ves bolan od skrbi za naju, kako se prebijava sama po dežju in neznanih poteh.

 Tolminska korita

Midva sva sestopala počasi in nadvse previdno. Nekaj trekerjev naju je dohitelo šele tukaj, medtem, ko so ure kar minevale.

 topli izvir

Spustili smo se povsem na dno korit, ki s svojo lepoto zaslužijo mnogo daljši obisk, kot sva si ga lahko privoščila. Pot do Tolmina je bila kratka, treba pa se je bilo povzeti še na grad nad mestom, še na en kucelj torej. Kozlov rob je prava sprehajalna in trim steza za domačine, pa še učna pot je lepo opremljena. Do sotočja, kjer je bil naš Cilj, sva prišla ravno po devetih urah hoje in zdaleč ne tazadnja.

Leander pa ves navdušen in hoče še. Še hribov in še treking doživetij. Kaj čem bit drugega kot srečna.