No:
31/50

Datum:
5. in 6. avgust 2017

Trasa:
Jelšev konfin – Podkrajnik – planina Kisovec – Mala planina – Gojška planina - Jelšev konfin

Opis:
Napoved za najbolj vroč vikend v letu, tja do 40 stopinj, naju je odvrnila od prvotnih planov po visokogorju. Tudi v hribih pri takih temperaturah ni nič kaj prijazno, pa še sence praviloma ni.

Zato sva se odločila, da izkoristiva prost vikend za počasno premikanje in označevanje markacij po senčnih poteh Velike planine. 18 ur markiranja, spanje v Domžalskem domu, kar nekaj srečanj z več ali manj znanimi obrazi, je dodobra popestrilo vikend dogajanje. Ni nama žal, dober je občutek, da lahko nekaj narediš.

Težavnost:
Lahka, 23 km, 1.200 višincev, 35.211 korakov

Prehrana na poti:
kruh, sir, zelenjavni namazi, sveža zelenjava

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Želva je postala ena takšna atrakcija Velike planine, ključna točka Otroške planinske poti. Ravno zaradi zavedanja in nemoči ob morebitnem spodrsljaju čopiča, se nisva lotila želve, ki potrebuje res temeljito obravnavo specialista, da ji popravi utrujeno oko. Ji bomo poiskali pomoč pri bolj izkušenih umetnikih.

 želva na Veliki planini

Fotogalerija:

 bel čopič

in rdeč čopič

pa si je pel, da ne gre na kolena

a včasih je že črta povsem dovolj

Markacije ...
na bukvici so kot "narisane",

na smreki pa malo bolj robate,

na kamnu pa že strukturirane.

No:
30/50

Datum:
30. julij 2017

Trasa:
Dom pod Storžičem – pot čez Žrelo – Storžič – pot čez Škarjev rob – Dom pod Storžičem

pogled na Storžič s Škarjevega roba

Opis:
Poletni vikend in napovedana možnost neviht nas je pognala od doma že ob petih zjutraj. Jutranja svežina nam je bila dobrodošla popotnica. Pot je opremljena z varovali in mi smo ponovno malo vadili s svojimi kompleti. Da bomo kdaj drugič, v bolj izpostavljenih stenah, svojo opremo lahko suvereno uporabljali.

Dokaj hitro smo se dvignili do grebena in prelaza s Psico. Otroka sta brez težav premagovala pot do vrha, meni pa se je kar ustavilo. Le z močno voljo sem se privlekla do vrha. Dežni oblaki so se posušili, zato smo prav lagodno sestopali čez Škarjev rob. Pa tudi ta pot se začne kar vleči, sploh, če si počasen. Slabe tri ure za sestop.

vidna je grebenska pot čez Škarjev rob

Spodaj pa je bila, z razliko od jutranjega praznega parkirišča, prava gneča. Še avtobus je bil zraven. In vsi ti so šli za nami proti vrhu? Kar nismo mogli verjet, saj je bila vremenska napoved za popoldan res slaba. Kljub temu pa dežja nad Storžičem ta dan ni bilo.

Težavnost:
Zahtevna, 14 km, 1.000 višincev, 20.369 korakov

Prehrana na poti:
ploščice, oreški, jabolka, žemlje

Družba:
Aleš, Flori, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na vrhu ni prostora za ljudi. Enako, kot je bilo že nekaj časa nazaj, ko sva se z Alešem prvič podala po tej poti. Vrh imajo v uporabi ovce, ki s svojimi iztrebki preprečujejo kakršnokoli uživaško posedanje ob razgledih. 

oznaka, ki označuje zahtevno pot 

spopadanje s strmino

na grebenu se pot še ne konča

samoten, za nekaj plasti zemlje, višji vrh

No:
29/50

Datum:
22. in 23. julij 2017

 Vsi najini vrhovi. Prehojena pot prvega dne.

Trasa:
1. Dan: Vogel (zgornja postaja žičnice) – planina Zadnji Vogel – Konjsko sedlo – Škrbina – Vrh nad Škrbino – Tolminski Kuk – Planina Govnjač – Dom na Komni – Koča pod Bogatinom

2. dan: Koča pod Bogatinom - Dom pri Savici – Ukanc – Jezero (pod Govco)

Opis:
Vikend za hribe. Bila sva sama, otroci na počitnicah, pa hajd v hribe. V četrtek sem komaj dobila prenočišče za soboto. Sem se domislila, da sva nekoč pustila še del poti po Spodnje Bohinjskih gorah. Tole je bila torej druga etapa, še ena pa naju čaka enkrat v prihodnje. (ne morem verjet, rutka je še vedno ista)

Škrbina - prelaz na primorsko stran,
v ozadju Bohinjsko jezero

Vremenarji so spreminjali napoved dvakrat dnevno, pa sva skladno s tem prilagajala plan za izhodišče in dolžino poti. Nazadnje se je vse skupaj čisto lepo izteklo in za nama je čudovita tura. Aleš, ki se notorično ne vozi z gondolo, je moral požreti vse zarečeno, se spoprijeti s strahovi in začeti dan nad 1.000m. In ko mu je uspelo za zajtrk pomesti z živo žabo, je vse v nadaljevanju bila mala malica. Tudi zahtevna pot na Vrh nad Škrbino in pa prečenje po dokaj ozkem grebenu med vrhovi.  Ja, luštno je bilo.

Težavnost:
Zahtevna, skupaj v 2 dni: 37 km, 1.860 višincev, 53.415 korakov

 višinski profil poti prvega dne

Prehrana na poti: 
e-pecivo, kruh, sir, zelenjava

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Spet sem fotkala vse rožice ob poti. In teh res ni malo. Fokusirala, obračala, izbirala, žrtvovala čas za postanke. Rezultat je spet enak, izostrene so trave v ozadju.
Never give up! – naslednjič grem po nove fotke.

na poti najdemo obilna rastišča zaščitenih planik -
v veselje vseh nas 

Fotogalerija:

Zjutraj - ko še ne veš, kaj te čaka

na grebenu Spodnje Bohinjskih gora

čas za dremež in poglede na drugo stran

A je še daleč?

en, dva, tri (vrhove), pa sva 

 koča pod Bogatinom

kdor nima v glavi, ima v petah
povratek do koče po pozabljeni izkaznici

Tole me je gor držalo,
misel na osvežilno vodo Bohinjskega jezera.

No:
28/50

Datum:
1. julij 2017

Trasa:
Porto Vecchia - Col de Bavella – Zonza - Piscia di Gallo

Opis:
Tole je bil Road trip z malimi pobegi v korziške hribe. Z avtom smo se dvignili od obale pri Porto Vecchia do prelaza Col de Bavella, z mogočnim ozadjem Aiguilles de Bavelle. Pustili smo avto na parkirišču in hodili slabi dve uri do naravnega okna s pomenljivim imenom Trou de la Bombe (1340 m). Okno je res tako, kot bi nekdo čez skalo vrgel bombo. V opisu smo brali, da bomo morali malce poplezati za dostop do okna. No, na srečo smo bili spet daleč prvi na prelazu in smo si lahko vzeli čas za poplezavanje. Si ne predstavljam, kako bi premoščali tiste balvane, če bila zadaj čakalna vrsta. Ko smo se vrnili do avta, je bil zraven nas, po registrski tablici sodeč, parkiran nekdo iz Domžal. Korzika je s strani Slovencev relativno množično obiskana. Na vsakem hribu najdeš kakšnega.

na prelazu

Pot smo nadaljevali z avtom do idiličnega mesteca Zonza, kjer smo, skupaj s pisano množico turistov, kar nekaj časa posedali v prikupni kavarnici. Čakal nas je še drugi del. Malce nižje smo se ustavili še v parku in si ogledali še slabo uro hoda oddaljen najvišji slap na otoku, ki se imenuje Piscia di Gallo.

Težavnost:
Lahka, skupaj v dnevu 15 km, 630 višincev, 22.112 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na dokaj strmem terenu, ki se spušča do slapa, steza je označena s planinskimi oznakami, smo srečavali vse, res vse možne vrste obutve. Od japank, visokih pet, superg do pravih gojzarjev. Škoda, da jih nisem snemala.

Fotogalerija:

borov gozd in v ozadju naravno okno

Trou de la Bombe

poplezavanje do okna

Aleš v oknu, dobesedno 

čas za malico

Zonza

naravne skulpture

slap Piscia di Gallo

No:
27/50

Datum:
26. junij 2017

Trasa:
Val Restonica – jezero Mela in jezero Capitellu

Opis:
Jutranja vožnja po dolini Val Restonice je bila razmeroma mirna. Nasproti vozečih vozil ni bilo, saj smo krenili takoj, ko so nam pol sedmih dvignili rampo v kampu v Cortu. To je za njih in vse turiste izjemno zgodnja ura, saj pred deveto tudi v mestu ni še prav nič odprtega. Tako tudi nismo imeli težav s parkiranjem v bližini izhodišča. Popoldan, ko smo se vrnili do avta, je bila kolona parkiranih vozil že kak kilometer ali dva nižje.  

Dolino smo raziskovali že prejšnji dan, ko smo se veselo kopali v tolmunih. 

Od izhodišča pri koči v zatrepu doline se označena planinska steza počasi vzpenja. Aleš je bil napol gluh še od morskega potapljanja, na tej poti v visokogorju pa ga je doletel nenaden napad vrtoglavice. Zato smo nekaj časa kar obsedeli in se odločali, ali sploh gremo naprej. Pa je zadeva minila, kot je prišla in smo v počasnem tempu kljub vsemu odšli navzgor. Najprej čez stope in lojtre do prvega jezera. Od tu pa še slabo uro višje do drugega ledeniškega jezera.

Ko smo se odločili za malico, smo takoj dobili izbirčne kavke, ki so že poznale vso hrano. Za kruh jim ni bilo mar, najbolj so teknila jabolka.

Visoko nad nami pa je po grebenu potekala drugačna, malo manj turistična pot. Spet smo bili v bližini GR20 in ponovno smo opazovali pohodnike, ki so posamično ali v skupinah napredovali po poti.

Razgledi so bili čudoviti, nam pa se je kar mudilo v  dolino. Tokrat smo pri spodnjem jezeru izbrali drugo, desno stezo, ki je bila bistveno manj obljudena, vendar tudi bolj divja - glede na velikost kamnov, ki smo jih premagovali. Smo pa uživali v hoji po kamnih, kajti oprim čevljev na granitu je mnogo močnejši kot na našem apnencu. 

In ko smo bili spet v varnem zavetju koče in dostopnega prevoza, se nisva mogla upreti korziškemu ohlajenemu kozarcu kostanjevega piva, ki ga strežejo le v čašah po 2,5 dcl za 3,5 eur.

Težavnost:
Lahka, 16 km, 880 višincev, 23.786 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Ob prvem jezeru je postavljena koča, ki je verjetno v lasti upraviteljev parka. Bila je daleč najlepša, kar sem jih dosedaj kjerkoli videla. Nekaj časa sem kar strmela in si predstavljala kako v eni takih koč bivam tudi sama. Nekje zgoraj, daleč od ponorelega sveta.

Hiška iz kamna, s lesenim gankom in belimi zavesami.
Pa zelena polkna, zadaj hribi, spredaj jezero.

Fotogalerija:

cesta po dolini Val Restonica

jutranji žarki na jezero Mela

jezero Capitellu

na poti med prvim in drugim jezerom

ena redkih cvetlic

udomačene kavke, ki mi jedo iz roke

korziško kostanjevo pivo

No:
26/50

Datum:
23. junij 2017

Trasa:
Kamp na Col de Vergio -  Bergerie de Radule - Refuge de Ciottulu di i Mori - Col des Maures

Opis:
Budilka me je zbudila ob 4:15, ko je bila zunaj še čista tema. Obvezno kuhanje kave in počasno zbujanje do prvega svita. Takrat so začeli na plano iz svojih spalnih vreč kukati tudi pohodniki na GR20, saj je kamp in trasa na šesti etapi znane pohodniške poti po otoku. Hoditi smo začeli pred sončnim vzhodom, zato je bilo tem lepše opazovati dan, ki se prebuja. Do prve koče ni daleč, slabo uro in tudi tam so se ravno prebujali.

Bergerie de Radule

Naša pot pa nas je vodila dalje, v območje endemičnih korziških borovcev. To so silno visoki, mogočni bori, ki jih resda ne vidiš nikjer drugje. Dokler se gozd ne umakne rušju in rušje travi in kar naenkrat smo bili na soncu. Pred nami pa še cela dolina, na srečo ob potoku. Smo se žejni in željni vode ogledali vse tolmune in jih nazaj grede veselo preizkušali.

Namenjeni smo bili do vznožja te lepe gore Paglia Orbe. Kolikor smo o vzponu brali, je priporočljiva kakšna vrv za varovanje, ki pa je žal nismo imeli. Zato smo se vzpeli samo do sedla med Capu Tafunatom in Paglia Orbo, imenovano Col des Maures (2155 m), pogledali nazaj čez naravno okno in si privoščili počitek na skalni polici. Od tu smo lahko opazovali najvišjo korziško kočo, ki ravno tako nudi zavetje GR20 pohodnikom. Na otoku namreč ni dovoljeno postavljati šotorov in spati izven kampov. Zato pa imajo lahko koče postavljene šotore v svoji okolici in v njih vsako noč gostijo pohodnike.

Težavnost: 
Srednje zahtevna, predvsem dolga za poletni čas, 23 km, 1.100 višincev, 33.353 korakov.

Prehrana na poti:
jabolka, kruh, sir, voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Barve. Vrtelo se mi je od vseh barvitih skal. Od rdeče do modre in zelene. Pa rumeno cvetje.

Fotogalerija:

Korziški bor

gozdna meja

barve kamenja

pogled navzgor

pogled navzdol

pri naravnem oknu

počitek na visoki polici
spodaj Refuge de Ciottulu di i Mori

No:
25/50

Datum:
22. junij 2017

Trasa:
Calanques de Piana (Korzika), po cesti iz mesta Porto do izhodišča pred vasjo Piana, označene planinske poti - razgledna tura

zaliv Porto, v ozadju desno Calanques

Opis:
Cesta in pešpoti so spremenjene v promenado in procesije turistov, ki s fotoaparati ovekovečajo divje barve nazobčanih skal. Prizori so res fantastični, ni pa to nek samoten kotiček.

Težavnost: 
Lahka, kratka in predvsem zelo vroča. Popoldanski čas in +30C – 8 km, 300 višincev, 11.970 korakov.

Prehrana na poti:
voda

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Cesta, ki vodi do izhodišča je ozka, prepadna in vseeno polna turistov. Tudi avtobusnih. In pred vsakim busom je en pilot na kolesu, ki hiti vnaprej in ustavlja promet, da se lahko avti sploh srečujejo. Kljub vsemu pa se turisti sprehajajo po cesti in medtem, ko smo mi hodili po planinskih poteh 100m nad cesto, je spodaj tulila sirena reševalcev, ki so oskrbeli poškodovano peško na cestišču.

Fotogalerija: