No:
45/50

Datum:
15., 16. in 17. december 2017

Trasa:
staro mestno jedro Dunaja in hrib nad Gradcem

Opis:
Izlet je opisan kot pohod, ker sva spet naredila več kilometrov pešpoti, kot na večini pohodov med letom. Ker sva navajena hoditi, naju razdalje ne prestrašijo. Hotel sva imela dokaj blizu centra, zato sva dodobra obkrožila staro mestno jedro. V petek popoldan in proti večeru so božični sejmi kazali prav romantično podobo. Na srečo so dogajanja razpršena tudi na manjše trge, tako, da se povsod nekaj dogaja.

V soboto čez dan je mesto prevzelo nov obraz, videla sva krasno arhitekturo, spoznala nekaj galerij. Zvečer pa naju je množičen obisk stojnic odvrnil od nadaljnjega postopanja po sejmih, saj je bilo ljudi enostavno preveč, da bi se lahko normalno gibali. Iskala in našla sva samotnejše kotičke. Zadnji dan sva se na povratku ustavila še v Gradcu, si privoščila kosilo, nato pa se zapodila na hrib pogledat njihovo uro na turnu. Tam sva presenečena ugotovila, da sva ponovno v centru dogajanja, saj je celoten hrib spremenjen v novoletni sejem na prostem.

Težavnost:
Lahka, 30 km, 300 višincev, 43.775 korakov.

Prehrana (na poti):
Zajtrki v hotelu, tortice v kavarni, punč na stojnicah, hrana iz »nahrbtnika«.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Z lepim razgledom pospremljen sončni zahod naju je spremljal na poti domov.

Fotogalerija:

okrasitev sejma

sejemske stojnice so polne novoletnih zgodb

Dvorni grad (Hofburg)

gotska stolnica sv. Štefana

Mestna hiša (Rathaus)

nekdanja poletna rezidenca habsburških cesarjev (Schonbrunn)

Ob vsaki cerkvi prodajajo neverjetno košate in lepe božične jelke.

Mihaelova vrata (Mihaelerplatz) in manjši sejem na trgu.

Vsak sejem ponuja svoje keramične skodelice za punč.
Kavcijo 4 eur ti ob vračilu nemudoma vrnejo, ne glede pri kateri stojnici si pijačo prevzel.
Večino lončkov in skodelic pa itak turisti odnesejo domov za lep spomin.

Stolp z uro nad Gradcem. 

Novoletni sejem v Gradcu

No:
44/50

Datum:
8., 9. in 10. december 2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – koča Mokrica na Veliki planini

Opis:
Res imamo srečo, da smo lahko celo večkrat na leto v tako idilični hiški na planini. Tokrat smo imeli pravo zimsko vzdušje, saj je snežilo že pred in med našim prihodom. Že vajeni različnih vremenskih razmer se nismo zmedli in v petek veselo utirali pot do koče. Gaženje s težkimi nahrbtniki je res posebno veselje, zato sem jih ponovno navezala na sanke in tokrat je vleka celo uspela. Če koga zanima, pa lahko pri Alešu izve, kako smo gazili 2015! No, prvo tokratno noč nas je skoraj zametlo in smo zjutraj komaj prišli iz koče. 

Ko se nam vsaj ne bi vedno nekam mudilo. V petek je bilo treba čimprej gor, kajti pot je bila težka in dolga. V soboto smo po sankanju izkoristili zadnje sončne žarke za nekaj prečudovitih fotografij, v nedeljo pa smo hiteli navzdol, saj se je pojavljal zelo močan veter in gosta megla. Naslednjič podaljšamo vsaj za en dan. Morda bomo lahko samo uživali v razgledih, brez hitenja novim dogodivščinam naproti.

Težavnost:
Lahka za tiste z gondolo (težka za pešaka), 14 km, 600 višincev, 21.603 korakov.

Prehrana (na poti):
Čeprav smo bili gor tri dni, smo prinesli hrane za približno teden dni. Lahko bi nas še bolj zametlo.

Družba:
Darja, Dejan, Tanja, Kristjan, Žan, Leander, Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Opomnik za naslednje leto; obvezno si moramo že prej izposoditi krplje, ki bi bile ta vikend več kot dobrodošle, saj je predvsem Aleš močno trpel pri gaženju globokega snega, tako pri prihodu kot odhodu. Poklicali smo tudi Veliko planino d.o.o. (pod njenim vodstvom obratuje večkrat zaprta okrepčevalnica Skodla in Zeleni rob), ki na svoji strani oglašuje izposojo krpelj. Z uporabo krpelj bi lahko dodobra rešili naše načrtovane pohode po planini. Presenečeni smo izvedeli, da krplje oddajajo šele po 15. decembru, ko bodo oznanili zimsko sezono. Dober meter snega jih žal ni prepričal.

Fotogalerija:

No:
43/50

Datum:
19. november 2017

Trasa:
Šentilj -  vrh Brloge – Plački vrh – Šentilj

Pogled proti Svečini, kjer smo se potepali lansko leto

Opis:
Z veseljem smo se odzvali vabilu, ki je to jesen spet prišlo s totega konca. Naša družba Srčnih se ima vedno in povsod fajn. Posebej, če začnemo pozno, da lahko nekateri še malce zaspimo in zamudimo J

Najin avto se še vedno ne more odločit ali je zdrav ali ne. Nobenega piska ne da več od sebe, na popravilu pa tudi še ni bil. Tako se sedaj z njim upava tudi na daljše vožnje, če le lahko računava spremstvo za domov. Še vedno ne zaupava dovolj.

Pot, ki smo jo prehodili je bila deloma kar strma. Sploh, ker smo se mimogrede povzpeli še do kapelice na Brlogi. Polno legend je okoli tega kraja. Torej je vrh privlačen že od nekdaj. Medtem so Plački vrh s stolpom povišali kar za 28 m. Lep razgled na Avstrijo, pa tudi dobršen del naše Štajerske je viden.

Ponovno pa so nas spremljale ožarjene jesenske barve.

Težavnost:
Lahka, 10 km, 430 višincev, 15.232 korakov.

Prehrana na poti:
pojedina na Zgornji Velki za zaključek

Družba:
Marjetka, Darja, Rado, Rajko, Aleš

Utrinek s poti:
Od blizu smo videli ograjo, ki so jo postavili Avstrijci v okoli Šentilja, da bi preprečili množično priseljevanje migrantov v Avstrijo. Žica vedno pusti grenak priokus.

Fotogalerija:

vzpon na vrh Brloge

Brloge - kapelica

jesen

razgledi s Plačkega vrha

ekipa Srčnih spet skupaj

ob ograji
Knafelčeva markacija je ostala v Avstriji

Bežanje pred zimo

No:
42/50

Datum:
11. november 2017

Trasa:
Prešnica – Slavnik – Podgorje - Prešnica

Opis:
Ker je bil zadnji pohod na Primorsko obsijan s soncem, me je ponovno vleklo v tiste kraje. Nočem še snega, ki je pobelil naše planine, nočem še mraza in zime. Sem ju prepričala, da gremo na Slavnik, po še eno dozo jesenskega sonca. Sonca nismo ravno dočakali, smo se pa imeli strašno fino. Če nismo preutrujeni, imamo čas in dobro voljo, je dan popolnoma izpolnjen.

Težavnost: 
Lahka, 14 km, 670 višincev, 20.065 korakov.

Prehrana na poti:
e-pecivo

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Pesmi o gozdu. Celotna pot je opremljena z izbranimi deli slovenskih poetov. Mislim, da je tole izredna ideja vredna posnemanja.

Gozd, ki vanj verjel si

Miroslav Košuta

Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.
Votlo bo šumel kot opomin.
Tostran kalne jase sled za čredo,
onkraj lažja pot v pogin.

Vendar ti imaš oči, da gledaš,
grlo, da kot zver spregovoriš,
tace, da nekoč iztečeš pljuča,
če ni vredno, da živiš.

Vselej gre za vse in si izgubil.
Ali zmagal. Kakor kdo to vzame.
Pride dan, ko bo zarjul vihar,
zgrabi te in vzdigne te na rame

in ponese tvojo volčjo dušo
v novi gozd, čez morja in goré,
kajti veš: drevesa in gozdovi,
dokler še živiš, nekje žive.

s poti, razgled na morje in Tržaški zaliv

pred vrhom Slavnika

pomenek ob roži vrhov

kratkočasenje in tekmovanje na poti do avta

No:
41/50

Datum:
31. oktober 2017

Trasa:
Lipica – Kokoš (po strmi gor, po položni dol)

Opis:
Kam lahko gremo na sončen, pozno jesenski dan, ko se zbere cela družina, ki prekipeva od energije?
Vsi bi šli na sonce, pa ne predaleč, pa ne preblizu, pa ne preveč v hrib. Na srečo je na Krasu kar nekaj možnosti in tokrat smo jo mahnili na Kokoš. Na veselje vseh, se nas zbere vsako leto več.

Vrh je bil naš, ko smo polegli po travi in se prepustili martinčkanju.

Težavnost:
Lahka, 8 km, 330 višincev, 11.280 korakov.

Prehrana na poti:
jabolčna pita

Družba:
vsa širša družina

Utrinek s poti:
Ta pohod je le spremljevalni dogodek širšega družinskega prvonovembrskega kaki druženja, ki ga tradicionalno preživimo ob obiranju kakijev, zadnje čase pa dodajamo tudi raziskovanja po bližnji okolici.

Fotogalerija:

Pozdrav vsem!

Razgledi s poti na Kokoš. Vidimo morje!

A že moramo it?

Koliko lepote in ruja.

Osončen Avber.

(avgust 2006)

Snežna jama leži na JZ pobočju Raduhe, mogočne, pet kilometrov dolge in 2062 m visoke gore nad reko Savinjo, med Lučami in Solčavo. Dolgo je bila notranjost jame skrita ljudem. Vhodna udornica je bila prvič omenjena in registrirana kot Snežna jama že 1. 1. 1939 leta, vendar nihče ni vedel, da se pod 5-6 m debelo snežno odejo skriva vhod v prečudovit podzemni svet. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981.

Vhod v čudovit podzemni svet Snežne jame se odpira sredi stoletnih gozdov 1.500 m visoko.

Od 14. julija 1990 je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji in hkrati jama, ki bi ji težko našli primerjavo ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Starost jame se ocenjuje na 10-12 milijonov let. Njena enkratnost so poleg ledu in kapniškega okrasja, ki ga običajno na takšni nadmorski višini ni, tudi kapniške tvorbe, ki so vsaj dvakrat starejše kot v do sedaj znanih jamah na Krasu.

Če pa k temu dodamo odkritje okostja jamskega medveda s čemer je jama dobila še dodatno vrednost in zanimivost ter biospeleološke raziskave, s katerimi so med drugim odkrili endemične jamske hrošče (Oryotus raduhensis, Aphaobius mileri alpinus, Aphaobiella mlejneki moravec, Anophtalmus pretneri naraglavi….), potem je to jama, ki jo velja spoznati, doživeti in z njeno pomočjo stopiti v davno geološko zgodovino.

Z vhodno ledeno dvorano, katere podoba se iz leta v leto spreminja, je ustvarjena rajska podoba kraškega podzemlja.

To podobo dopolnjujejo razpadajoče in aktivne sigaste tvorbe: stalaktiti, stalagmiti, mogočni tudi od 5 do 21 m visoki stebri, baldahini, sigaste ponvice, kijasti kapniki iz jamskega mleka malgonita in drugo jamsko okrasje.

Z obiskom Snežne jame lahko obiskovalci doživijo nenavadni podzemni svet in pokukajo v zgodovino davno minulih dob kilometer in pol dolgega jamskega sistema. S karbidovko v roki in ob vodstvu izkušenega jamarja - vodnika, jama razkriva svoje skrivnosti in lepote ter obogati obiskovalce z informacijami o Krasu in kraškem podzemlju.

vir: krtina.com/galerija (2006)

Pitve, otok Hvar 

(julij 2006)

Težko je od doma opisati mediteransko lepoto, ki sem jo ponovno odkrila v mali vasici sredi otoka.

Ožarčene s soncem, zjutraj in zvečer so Pitve biser, ki bo zagotovo še večkrat obiskan.

Obkrožene s poljami sivke, hiške iz kamna, med njimi ozke stezice brez prometa, nad vasjo pa cerkev z enkratnim razgledom na morje.

Vonj, ki lebdi v zraku je nekaj posebnega; sivka, morje, pomaranče in fige, ribe ter sonce.

V vasi sem bila vsak dan našega bivanja na otoku. Na koncu vasi je namreč pričetek predora, ki vodi čez hrib, na drugo stran otoka, v Zavalo, kjer smo se najprej utaborili. Vračali pa smo se tudi po naši selitvi v Jelso, na jutranji sprehod ali v konobo na ribe.

Zaljubila sem se v ta ambient, v tole vasico, v ta njen vonj. Sedaj bom iskala in tavala po širnem svetu, iskala, da bi ponovno našla ta občutek pristnosti, tako domač in tako enkraten v svojem okolju.

vir: krtina.com / galerija (2006)