No: 2/50

Datum: 
21. januar 2017

Trasa:
Krašnja – Limbarska gora - Krašnja

Opis:
Dopoldanski skok na Limbarsko goro. Všeč nama je severni pristop, ker je povsem odmaknjen od siceršnjega vrveža na vrhu.

Težavnost:
Zaradi mrazu je bila severna stran hriba precej zdrsljiva. FitBit mi je nameril 14.109 korakov in 10 km.

Prehrana na poti:
Oreški. V domu na Limbarski planinski čaj z dodatki.

Družba: 
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Na vrhu sem neznanemu psu, ki je vlekel za sabo nekajmetrsko verigo, le to odpela in ga pustila na prostosti. 

Fotogalerija:

gozdna pot nad Negastrnom

na soncu pred cerkvijo na Limbarski gori

No: 1/50

Datum: 14. januar 2017

Trasa: Sv. Trojica – Murovica – Cicelj – Miklavž – Jevnica – Janče – Laze – Dolsko – Sv. Trojica.
 

Opis:
Pohod s člani planinskega društva. Izjemno lep zimski celodnevni pohod. Na pohodu smo na istem mestu pri Zavrhu doživeli najprej sončni vzhod in ob povratku še sončni zahod.

Težavnost: 
Zaradi sveže zapadlega snega je bila pot naporna. FitBit mi je nameril rekordnih 47.738 korakov in 28 km in 1.500 višincev.
 

Prehrana na poti: 
Ploščice, sendviči, jabolka. V domu na Jančah izvrsten jabolčni zavitek, v okrepčevalnici na Zavrhu izdatna enolončnica. 

Družba:
Milan Tulo, Ivana, Ana, Christian, Marko, Drago, Aleš, Helena

Utrinek s poti: 
Vožnja z avtom ob 5:30 zjutraj do Doba. Preverjala sem, ali bo glede na poledenelost ceste, sploh možen dostop z avti do sv. Trojice, kjer smo imeli izhodišče.

Fotogalerija: 

začetek poti proti Murovici (foto Ivana)

Pogled na sever (foto Ivana)

Pod sv. Miklavžem. Spust v jevniško meglo.

Pot nazaj proti Lazam. Sonce je nizko.

 Pogled preko doline. Še nazaj pridemo. (foto Ivana)

Ponovno oživljam že preizkušeno metodo, po kateri se korak za korakom približujem cilju. Daljša kot je pot, manj je pomemben cilj, ampak vsakokratno doživljanje in opolnomočenje.

Tako, kot je pri Alešu uspel pohod s ciljem doseči 50 kilometrov ali let, bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Le da bomo tokrat zadevo razširili na vsaj 50 akcij. Časa je torej še dovolj, zraven ste vabljeni vsi, ki vam tovrstne dejavnosti v naravi nudijo vsaj malo užitka.

Kako boste vedeli kaj načrtujem za naslednjič? V Napovedniku v desnem robu bo objavljen program znanih oziroma dogovorjenih tras, ostalo bomo dopolnjevali po trenutnem navdihu.

Predvidoma se bomo podajali na daljše enodnevne pohode. Motivacije za tovrstne aktivnosti v naravnem okolju ni težko najti. Kaj vse nas lahko še motivira za program?

- ohranjanje vitalnosti, primerne kondicije in veselja do življenja

- pravi izbor hrane in preoblikovanje telesa

- spremljanje letnih časov in občudovanje prizorov, ki jih najdemo samo v naravi 

- druženje s prijatelji, z ljubljeno osebo

- iskanje in poglabljanje notranjega miru

 Razgled s Tošča proti zahodu

Kaj bi si želeli še več?!

Za tiste, ki so jim bliže številke kot leposlovni opisi poti, pa sproti nastaja tudi zbirna tabelca Programa 50 za 50.

*  opolnomočenje

 proces, ki omogoča osebam, da povečajo nadzor nad lastnim življenjem, in ki krepi zmožnost ljudi, da ukrepajo v zvezi z zadevami, ki jih sami prepoznajo za pomembne

vir: Eva Boštjančič;12.3.2017

Okvirne vrednosti. Kar ni merjeno, je ocenjeno.
 

(18.7. in 19.7.2015)

S sabo vzameva najmlajšega otroka. Ko je bil še manjši, sva ga motivirala z raznimi zgodbicami, škrati in bomboni.

Sedaj on kolo vodi. Postal je prava »samohodka«, vodič, ki opozarja na nevarna mesta in stezosledec za zgubljenimi markacijami.

V hribih srečuješ znance in prijatelje. Večkrat se vidimo nekje gor, kot v dolini. Pravzaprav je že sumljivo, če določenih obrazov ne vidimo pri eni ali drugi koči. V hribih srečuješ tudi druge skupine. Vidiš, da gredo po isti poti, jih dohitiš ali pa oni tebe, nato pa poniknejo. To je malce bolj sumljivo, vendar nerazjasnjeno. Ko prideš domov, pregledaš poročila gorske reševalne in ko vidiš, da intervencij ni bilo, si šele oddahneš.

Vstala sem ob petih. Od doma smo se spravili ob sedmih. Hoditi smo začeli pol devetih. Do takrat pa smo bili na klepetu in kavi z Ingrid. Iz Pule pride spat v Kamniško Bistrico. Če ne drugega, je tu hladneje. Predvsem pa bližje do izhodišča. Načrtuje pohode za naslednjo sezono. Dobri so, Istrani!

Ciklame. Omamen vonj ciklam me spremlja na poti. Vonjam jih in vem, da so okoli mene, vendar jih ne vidim. Ne zares. S sklonjeno glavo se pomikam, prestavljam nogo pred nogo, diham in se trudim ne misliti.

Po soncu na Kamniško sedlo je težko, tudi če je zunaj 10 stopinj. V dnevih, ko govorimo o vročinskem udaru, pa mi kaplja z vsakega centimetra kože. Do Pastircev temeljito zamenjam vodo. Vsi dokazi petkovega večera dobesedno izpuhtijo. Zgoraj prijetno pihlja, sonce pritiska in popolnoma mokra majica se osuši prej, preden jo uspem zamenjat.

Od daleč najprej slišim, nato prepoznam skupino fantov. Štirje bratje, sosedje. So ravno zaključili s plezarijo. Omahujem, ali bi jim povedala, da sem ravno v družbi in zaslugi njihovega očeta bila nekoč prvič na Sedlu. Pa saj vedo. Vemo.

Za spust do Okrešlja si navesimo čelade in rokavičke. Občudujemo razglede in čakamo, da se pot sprosti. Počutimo se kot v avtobusu. Vseh barv in jezikov polna stenca. Vsi gremo, vsi se peljemo. Pri izviru se spet srečamo.

Voda. Voda, ki teče iz skale, mrzla, bistra, čista voda. Pijemo, se močimo in uživamo. Ne razumem mimoidočih, ki jih voda brez deklaracije na plastenki sploh ne zanima. Katera voda je torej prava voda? Obrnjen svet.

Spet se ustaviva pri Domu planincev. Nazadnje je tu deževalo kot za stavo, pa vendar so ljubeznivo poskrbeli za naju. Sedaj se vračava in še se bova.

Sonce se umakne s poti in ponovno zagrizemo v strmino do Klemenče jame. Vode. Dajte nam vode. In tam na travi pred kočo je korito in vanj ter preko se preliva voda iz izvira. Neprenehoma. Svet je lep.

Postaja hladneje in iščemo jope. Preden se popolnoma stemni, že spimo.

Jutro je sveže. Prav počasi se prebuja in kava omamno diši. Vrhovi so obsijani s soncem, nakazuje se vroč dan. Zajtrkujemo ob poti, na mestu s kraljevskim razgledom nad Logarsko dolino.

Sami smo. Želimo biti sami. Nihče nas ne preganja. Nikamor se nam ne mudi. Želimo užiti ta najvišji privilegij popolnega miru, popolnega nasprotja z vrvežem in ihto v dolini.

Dohiti nas druga skupina in misleč, da pogrešamo družbo, prisedejo. Nismo pri volji za druženje. Odpravimo se še višje.

Prične se spust. Spust, ki bo s postanki po sila samotni poti preko Presedljaja trajal do večera. Zdi se, da ni ničesar. Pa vendar na skali nepremično sedi orel in opazuje v kotanji razigrane mladiče gamsov. Slišimo zvižge svizcev.

Na Korošici nemočno zremo v nebo. Nobenega oblačka, razgreto skalovje, brez vetriča. Je pa pivo in mrzla voda na pipi. Poležemo po travi, zavest tava med budnostjo in sanjami. Zadnji trenutek pred predajo v sanjski svet se dvignemo in gremo dalje. Vsak postanek je enkraten, vsak začetek je težak.

Pot se vije med rušjem, ki z neverjetno močjo in vztrajnostjo vedno znova zarašča tudi že odkrite dele poti. Vročina ne popušča. Vročina narašča. Bolj ko se spuščamo v dolino Kamniške Bistrice, bolj soparno je.

Najraje bi sedla in obsedela. Najraje bi sezula moje težke, vroče gojzarje. Odslej bom nosila superge v nahrbtniku za vse travne in mehke pristope in sestope. Energija usiha. Ne da se mi več.

Postanek. Pobrskamo po nahrbtniku. Najdemo 5g soli in 5g magnezija, zmešamo z malo vode in vsak napravi nekaj požirkov novega napitka. To bo to. Malo mineralov in spet gremo z nasmeškom dalje.

Tu nekje se odcepi pot za slap Orglice. Morala bi se. Pa je od žledu vse razbito, slabo prehodno. Čas je za Alešev vložek. Brezpotje kot obvezna sestavina vsakega pohoda. Z zadnjimi atomi se prebijam čez vejevje, v mislih se mi riše prizor; slap buči prek sten, odvržem oblačila in se postavim pod ledeno vodo. Ko zaslišimo vesele vzklike ljudi, ki s privzdignjenimi krili brodijo po kotanjici z vodo, to je vse kar je ostalo od slapu, se poklapano obrnemo.

Dolina Bele nas vseeno ne pusti žejnih in brez vode. Malo nižje, samo za nas, bistri ledeno mrzla Bela. Za gušt za piko na i. Do avta že zdavnaj ponikne.

Doma ne morem zaspati. Najprej tak napor nato takšno zadoščenje. Preprosto je. Ker lahko.

Odločitev je padla že med novoletnimi prazniki. Namesto na smučarijo se bomo med zimskimi počitnicami raje odpravili v tople kraje. 

Od nam bližnjih izhodišč za nizkocenovne polete izberemo kar Trst, odkoder v uri in pol dosežemo Sicilijo. Skupaj s polnim letalom počitnikarjev iz Slovenije, ki jih nato dnevno srečujemo povsod po otoku. Zdi se, da smo kot turisti Slovenci poleg Tajcev najbolj množično zastopani.

Tokrat nas je prevoznik prijetno presenetil. Brez posebne nervoze glede števila torb, teže prtljage, vse in vsi so lahko šli gor!

Toplo sonce in morje. Sicilija. Prihajamo!

Kam pa sedaj?

Imamo avto, imamo novo karto. Lepa pot je pred nami. In kje je sonce?

Ob obali Tirenskega morja, kjer se dviguje prelepo hribovje.

Žal nas niso ustavljali topli kotički na soncu, ampak bičal leden veter. Zato smo se tem raje samo malce vozili naokrog. V štirih dneh smo prevozili nekaj čez 1.000 km. V kratkih obdobjih sončnega vremena pa smo na hitro videli vsaj toliko, da lahko povemo, kako je na Siciliji. 

Promet

V Palermu, kjer živi kar 1,2 milijona prebivalcev in kamor smo zašli že prvi dan, nas je čakalo orgazmično doživljanje prometa na ulicah.

Koliko pasov ima lahko vpadnica brez ene same črte na cestišču? Po potrebi in širini ceste! 5, 4, 3 pasove, pa še kak sadjar sredi ulice razprostre kiosk. Z leve, z desne, povsod te obliva ulica, dež pa sipa z vso močjo. Samo zastati ne smeš.

Vidljivost je točno takšna:

Po nekaj urah in mnogokratnih ponovitvah vožnje v enosmernih ulicah smo avto pustili ob cesti in si peš ogledali normansko zapuščino.

Zgodovina na hitro

Bere se že tako, kot da je vsak, ki je imel nekaj minut časa, zavzel še Sicilijo:

• Grki, 700 pr. n.št.,
• Kartažani, pa Rimljani 200 pr. n. št.,
• nato Bizantinci okoli leta 500, 
• pa Arabci leta 820,
• ob križarskih pohodih pridejo Normani leta 1090 za dobro stoletje, 
• pa že so tu Španci za 400 let,
• kar prekinejo Burboni 1713,
• sledijo Savojci, Habsburžani,
• dokler 1860 Garibaldi ne združi Italij...

in prav tak je tudi vtis pokrajine in vsega na otoku. Mešanica vseh kultur in podob. Na severu spominja na Španijo, na jugu je kot v naši Istri, vsa mesta in vasi so nekaj posebnega s starimi trgi, polnimi zgodovine.

 
Normanska krona Konstance iz Aragonije okrašena z dragulji in biseri (12. stoletje)

Herin tempelj (450 pr. n. št) v Agrigentu

Grško gledališče 600 pr. n.št. v Sirakuzah

Zima na hitro

Zima na Siciliji traja nekje 20 dni. Takrat se temperatura spusti tudi do samo treh stopinj. In glej ga vraga. Mi smo očitno ujeli zadnje štiri dni zime na otoku. Namesto sonca nas je vse dni spremljal dež, poplave in celo snežno jutro. Zadnji dan, zadnji dve uri pa so se oblaki razprli, posijalo je sonce in v hipu je bilo 18 stopinj. Na soncu smo uživali ob kavi in iskali senco. Je bilo prevroče.

Kjer se pozimi srečata Jonsko in Sredozemsko morje

Sreda dopoldan v Enni, čudovitem mestu na hribu v samem osrčju Sicilije. Ves promet je obstal. Nihče ne ve za zimske pnevmatike. Edino poštar se vozi z verigami na svoji fiat Pandi. Mi pa se s hotelirjem dogovarjamo za ultimativni popust za še eno noč, saj smo dobesedno ujeti. Pa se na srečo ob poldnevu sneg že toliko stopi, da lahko sestopimo in se podamo na naslednji hrib, Etno.

Polja lave ob Etni

Vegetacija

Če se česa veselim v novih krajih, potem so to rože in ostalo rastlinje. 

Pogled na palme povsem zadošča za občutek, da si končno v toplih krajih. Čeprav te veter prepričuje drugače.

Obcestna vegetacija so kaktusi.

In še malo in še veliko kaktusov povsod naokrog.

Zanimiv mi je neznani iglavec Araucaria heterophylla, ki se bohoti skoraj na vsakem malce bolj urejenem vrtu. Tudi na Krasu sem ga sicer že videla, vendar nekako ne sodi v naše območje.

Na pot sem šla z virozo. Zaradi nekaj kihanja in kašljanja že nisem hotela ostati doma.

Navsezadnje  sem šla v tople kraje kjer rastejo vse limone in pomaranče tega sveta!

Najbolj okusne mandarine in kup limon sem prinesla še domov, poleg novih virusov. Da se lažje borimo skupaj!

Vsa ostala zelenjava, razen odprtih polj artičok, pa je pod kilometri takšnih polivinilastih rastlinjakov. Od daleč se zdi, da so v daljavi jezera sredi polj. Pa je le plastika. Veliko plastike, pod njo pa paradižniki, bučke, jagode in verjetno vse, kar vam trenutno strežejo vaši sadjarji. 

Hrana

Pravijo, da je tu tudi dežela pistacij. Kje rastejo, mi ni uspelo videti. So pa cene pistacij v trgovini mnogo višje kot pri nas, zato sem se raje odrekla vsem vabljivim vrečkam.

Se pa nisem odrekla ponudbi lokalne picerije v Notu, kjer na pico poleg izredno hranljivega sira (mozzarella di bufala) nadrobijo še debelo plast zdrobljenih pistacij!

Naslednje presenečenje je bila "sladica" ki smo si jo izbrali zraven kave. Po izgledu nekaj ocvrtega, spominja na pomarančo. Zato se tudi imenujejo Arancini. 

Gre za mesni ragu, zavit v riževo kroglico in ocvrt v drobtinah. Klasična Siciljanska jed, ki jo ponujajo na ulicah. Še dobro, da je bil čas kosila in da otroka jesta tudi meso.

Presenečenja

Vedno sem rezervirala prenočišče le za en dan vnaprej. Prek Bookinga je to res enostavno. Tako smo lahko povsem prosto razpolagali s časom in kraji, ki jih bomo še obiskali. Edini pogoj za sobo je bil seveda dostop do interneta, kar pa se je izkazalo za splošno dobrino. Nikjer nismo imeli težav in povsod je bil WiFi izredno dober. Razen prvo noč. Ker lastnik ni napolnil računa operaterju.

Zadnji dan smo se vrnili v Trapani. V pristaniško mesto, kjer smo prespali prvo noč. V mestu smo poznali eno samo osebo. Ivana, ki nas je v ponedeljek zvečer počakal na ulici, da smo skupaj našli njegov skrit apartma na samem rtu. In ko smo se v petek vrnili v mesto, zavili v zadnjo kavarno pred vzponom na Erice, smo pri šanku srečali "našega" Ivana. Kakšno naključje!

Pristaniški Trapani

Presenečenje pa nam je pripravilo tudi vreme. Za slovo nam je bilo prav na hitro dano še nekaj toplega sonca. Verjamem, da bi v primeru lepega vremena dosegli komaj kakšno mesto ali dva in bi raje poležavali kjerkoli na plaži. Pa nas je veter gnal dalje. Tako na hitro je šlo in na hitro smo spoznali Sicilijo. Ravno za gušt.

Da se lahko drugič vrnemo bolj pripravljeni. Z Alešem sva videla kar nekaj luštnih vasi visoko na hribih. Enkrat bo treba še tja!

Danes vam predstavljam še posebno vrsto sira, ki jo boste zaman iskali kjerkoli drugje, kot na Veliki planini. Siri imajo tudi svojstveno ime, poimenujejo jih trniči.

Trnič je izdelan iz kislega sira – skute z dodano smetano in soljo. Iz te mase se z rokami oblikuje kepo in jo nad ognjiščem nekoliko posuši. Nato se dodatno koničasto oblikuje in okrasi.

Dokončno se siri sušijo v bukovem dimu nad ognjiščem. Ko postanejo lepo rumeni in tudi pol manjši imamo pred seboj izjemno dišeč sir, ki je užiten kar nekaj mesecev.

Velikoplaninskemu siru daje poseben mik vtisnjen okras, ki ga naredijo s prav posebej izrezljanim lesenim pečatnikom – pisavo.  Pastirji so si z rezbarjenjem zapletenih ornamentov za pisave krajšali čas na paši.

Sire, ki so po obliki podobni ženskim prsim, so vedno izdelovali in podarjali v paru za spomin in dokaz ljubezni.

Žal je tradicija izdelovanja sirov skorajda zamrla. Pa vendar je znanje še živo in tudi za naš dogodek smo našli pastirja, ki sire še izdeluje.

Za tekmo slovenske treking lige, ki smo jo jeseni 2012 organizirali na Veliki planini, smo trniče (v paru seveda) uporabili in podeljevali tekmovalcem za glavne nagrade.

Poletje, jesen, zima. Vrtiljak. Eno leto. Pa nisem razrešila še ničesar. Nasprotno. Zdi se, da se kompleksnost vsega in vseh okoli mene samo še povečuje. Raste iz dneva v dan.

Ko bi se sprijaznila z utečenostjo življenja, ko bi sprejela stvari takšne kot so, bi morda bilo lažje. 

Prehrana

Šesti mesec že teče, ko sem iz svojega jedilnika črtala meso, mleko, mlečne izdelke, jajca. Skratka, na začetku je bil le mesečni preizkus, ki se kar ne konča, kajti počutim se odlično, bolj zdrava že dolgo nisem bila. Predvsem pa jem mnogo bolj raznovrstno hrano, kot sem jo kdajkoli do sedaj. 

Da kuham doma tri jedilnike dejansko ni problem. Prvim malce odvzamem, drugim malce dodam, tretjim vse sestavim. Dve deski za rezanje, dve kuhalnici, dve ponvi, pri pripravi se hrana nikoli ne meša med seboj.

Kaj in kako jem bi morala biti povsem moja izbira. Vse lepo in prav, dokler sem doma. Jesti zunaj je že večji izziv, vendar lahko hitro najdeš tudi dovolj veganske ponudbe.

Povsem drugače pa je na praznovanjih, obiskih in širšemu druženju. Kaj narediti, ko gostiteljica speče pecivo samo zate? Zavrnitev je v vsakem primeru boleča za obe, četudi pravi, da razume. Zato včasih klonem in sem tiho.

Praznovanja

Na srečo je minil tudi december. Vsa pričakovanja tistega nedosegljivega smo spet preložili na naslednje leto. 

Da ne bi ponavljali praznovanj zaradi njih samih, sem prestavila svoj rojstni dan na pozno pomlad. Le zakaj ne? Praznovala bom v maju. Naj bo to dan za druženje z razlogom.

Druženja

Bolj ko želim ubežati pritisku družbe, težje je najti pristne stike. Vsi smo vpeti v svoja življenja, za tuja nam dostikrat ni mar.

Iskreno sem vesela vseh, ki me najdejo tu in tam. Tako, kot me je obiskal tale murenček na novoletno noč. Presenetil me je in pokazal, da ni ovir ne v času ne v prostoru.

Dojemanja, predvsem pa sprejemanje različnosti bi se morali učiti že v osnovni šoli. Vsi imamo polna usta strpnosti, dokler se nekdo, ki izstopa, ne pojavi pred nami. Takrat strnemo vrste sebi enakih, da se le počutimo varno. Kajti prišleki so vedno tako nepredvidljivi.

Sama postajam čedalje boj nestrpna do vseh nestrpnežev. Srečujem jih povsod; v službi, v družini, med prijatelji. Težko se sprijaznim, postajam neprilagodljiva. Predvsem pa osamljena.

Nove možnosti

Ideja o 3D tisku me je čisto prevzela. Dajmo narediti kaj novega!

Zamisli imamo polno, sedaj pa preizkušamo meje zmogljivosti tehnologije. Prototipni izdelki, ki nastajajo, čakajo na pravo uporabnost. Temu smo dodali še projekt posredovalnice in časa za vse ostalo je pričelo zmanjkovati. 

Tukaj pa meja, ki jo z Alešem ne želiva in ne moreva prestopiti. Ne moreva se odreči najinemu času v hribih.

Hribi

Vse kar nenehno iščem, dejansko najdem lahko samo med hojo. Vzpenjanje, premagovaje napora ni niti malo naporno v primerjavi z življenjem, ki ga puščam v dolini. Mir, ki me objame, ko se sprostim in začnem dojemati naravo okoli sebe, je tisto pravo. Je sidro, ki ga potrebujem, da me ne odnese, kajti svet se res vrti čedalje hitreje. Zato bo to še naprej najprej blog o hribih in šele nato o vsem ostalem, kajti enega brez drugega si več ne predstavljam.

Ves čas se mi zdi, da je okoli mene nenehno toliko možnosti.

In vse je le za palec stran.