Čisto malo preveč dogajanja za en teden. In to v času, ko se prav posebej trudim, da ne planiram več vseh dni daleč vnaprej. Morda pa ravno zato.

TEDx Ljubljana

Kar ne morem verjet. Dobila sem vstopnico za TEDx Ljubljana. Lansko zimo sem se skoraj sankala z avtom do Maribora, pa vseeno prišla in bila navdušena. Zamudila sem Celje, tokrat pa ne bom! Vstopnic je prek spletne prodaje zmanjkalo v eni minuti! Komaj čakam na nove govorce, saj vem, da se bo ozračje spet gostilo od pozitivne energije. Premiki, ki so lahko v vsakem od nas. To moraš čutit.

Spinning

Ponedeljkovo vadbo sem spet izpustila. Čeprav je Spinning moja najljubša rekreacija, če odštejem hribe, jo že drugi teden izpuščam ker me boli nekaj v križu. Čeprav nisem povsem prepričana ali je to le potegavščina moje domišljije ali lenobnost telesa, ki se noče več spraviti v pogon. Kdor ni poskusil, ne ve, kako zelo intenzivne vaje si lahko izmisli trener med vrtenjem kolesa. To moraš probat.

 listki, listki

Miklavži in Dedki Mrazi

Verjetno zadnji obisk na Miklavževem sejmu pri podružnični šoli v Krtini. Naš Tamauček stoji v vrsti in mu prvič ni nerodno povedati neko pesmico. Molitvic pač nikoli ni znal. Tokrat se mu tudi glas in stas Miklavža zdi preveč domač, da bi še verjel v vilinjska bitja. Kar naenkrat ga tudi obisk Dedka Mraza ne zanima več.

PD Domžale

Za domače planinsko društvo se pogovarjamo o prenovi spletnih strani in o učinkovitejšemu obveščanju. Kako drugače pritegniti nove člane v društvo? Veliko imamo akcij, ki so premalo odmevne in premalo znane širši javnosti. Škoda, ker gre toliko dobrih dogodkov mimo nas. Povejmo to ljudem! Spet sem v novem projektu, ki mi bo verjetno kar zapolnil ves tisti neizmerni prosti čas v naslednjem letu. Pa se kljub temu že veselim.

Ginekološki pregled

Pa je le prišel tudi tisti dan, ki mi pripada samo enkrat v treh letih. Kje so časi, ko so nam dopovedovali in nas prepričevali, da moramo vsaj enkrat letno na odvzem brisa, ker se sicer spremembe lahko zgodijo prej kot jih zazna pregled. A sedaj, ko ni več sredstev za preventivne preglede, sedaj pa se rak na materničnemu vratu razvija počasneje?  Pa saj ne moreš verjet!

Novoletna zabava

Imeti službeno novoletno zabavo že na začetku meseca decembra, kar ne gre. Četudi jo plačamo sami, saj drugače tudi ne gre. Prišli pa so skoraj vsi. Bolj sladko kislih nasmehov smo letos. Kljub temu, da se večina nas nadvse prizadeva za dobre rezultate, se počutimo vsi krive, da (ne)gre kakor gre.  

Smučarki sejem

Potem pa sneg in mraz. Kar ni nehalo snežiti in kar čez noč smo se zbudili v pravi, mrzli zimi. Kot nalašč za pripravo smuči. Ko bi jih le imeli! Sem pa trdno odločena, da je skrajni čas, da se tudi najmlajši nauči smučat. Na srečo in naše veselje, smučarsko društvo Domžale vsako leto organizira smučarski sejem rabljene opreme in tam se res najde vse, kar potrebuješ za sosedov hrib ali pa še kaj mnogo višjega in dražjega. Tako sva se opremila in že čakam dan, ko bom doma pred nočjo, kar med tednom enostavno ni izvedljivo. 

Kino predstava

Zvečer pa v kino. Spet v Domžale, kjer nam v Mestnem kinu pripravljajo res dober izbor filmov, ki jih ne smeš zamuditi. Film Med Volkovi (Entrelobos) je tako pretresljiva izpoved o življenju dečka, ki jo enostavno morate videt!

  Napovednik filma Med Volkovi

Sama sem videla bolj malo filma, ker sem jokala skoraj ves čas. Zakaj smo ljudje tako brezbrižno kruti. Odrasel fant pove, da se je v življenju zelo malo dobrega naučil od ljudi. Življenje v divjini v popolni svobodi je bil najlepši čas njegovega življenja.

Tek sv. Barbare Velenje

Potem pa Barbara. Tek, ki zame ni bil tek. Končno sem lahko samo uživala v družbi brez slabe vesti in brez obvez z E-kipo srčnih. Pa kaj, če je bilo zjutraj -12C. Mi smo bili tam za zabavo. Tako dobrega kosila že dolgo ni bilo. Začinjeno hrano s smehom si za vedno zapomniš.

Knapovski koledar

So pa letos Velenjčani, bolje rečeno Premogovčani poskrbeli še za eno atrakcijo, ki jo nisem hotela zamuditi. V dobrodelne namene so izdali prav poseben koledar Knapi. Vsi modeli in fotografi so zaposleni v Premogovniku. Neverjetno in pogumno! To moraš imet!

 tekmovalni člani E-kipe 

Konec sveta

Vrtiljak pa gre naprej. Še 11 dni pa bomo dočakali mistični 21. december 2012. Ste pripravljeni?   

C'est la vie. 

December me je že prehitel za en dan. Le kam se je potuhnil včerajšnji dan? Pravzaprav ne vem, ker sem stala za štedilnikom od 11h dopoldan do osmih zvečer. In se pridušala, da je zame decembrska peka končana. Finito! Mi ne gre. Piškoti so točno taki, kot vedno. Malo črni, malo beli, vsekakor pa daleč od mojih pričakovanj, čeprav še nikoli niso ostali v škatli več kot dva dni. Očitno ne morem staviti na prefinjen okus mojih dragih, ki izpraznijo vsako škatlo še hitreje, kot jo uspem napolniti.

Ampak danes je dan za svečke. Ne samo te adventne, ki menda tudi pridejo že na vrsto. Veje smrek, brinje in lišaje smo pridno nabirali prejšnji vikend na Veliki planini.

  adventni venček malo drugače

Danes praznujemo Tadejin rojstni dan in začuda se končno ta vikend ne ujema s tekom sv. Barbare. Običajno potem torte in kremšnite pomešamo in ne vemo povsem dobro, kaj sodi kam. Svečke bodo torej na torti, ki jo vsako leto s toliko dobre volje pripravi Aleš. Le, da se je letos slavljenka odločila, naj testo kar zanemari. Čokoladna krema, to je bistvo vsake čokoladne torte! Se strinjamo tudi ostali!

Meni je fajn, ker so vsi otroci doma in je spet glasno, kar pa Flori prav nič ne moti in mirno spi z mačko v naročju na kavču poleg kamina. S Tadejo sta prišli povsem neprespani iz ZNOTa (Zimsko nočno orientacijsko tekmovanje). Tabornici!

Še malo in bo na mizi:

Juha z domačimi fritati (palačinkami)

Puranji zrezki z gobovo omako

Sirovi štruklji

Ohrovtova priloga

Cvetača v solati

Rezan radič 

Torta

Medtem, ko čakamo, da se vsi zberemo, smo šli še  na volišče. Drugi krog in srčno upam, da smo na pravi poti. Le kdo ve, katera je to?

Zunaj pa prve snežinke in moj teloh. Res, prav dobre volje sem in želim še ostalim, da bi delili vse vznemirjenje prihajajočih časov z mano naprej.

Začarana z lepoto neokrnjene divjine.

To je moj kraj!

Udeleženci Brkinskega trekinga smo ponovno spoznali, da se najdejo prelepi kotički polni strmih grap tudi na kraškem terenu. Ravno teren, ki je tako zelo drugačen od mehkobe gozdnih tal pa daje svojstven čar temu pohodu.

Dobimo se v Famljah oziroma na igrišču pri Vremskem Britofu.

Na startu Pohodniške trase. Ultraši so že uro pred nami in prav je tako. Čaka jih dolga pot.

Jutranji pozdrav, kratka navodila kako do točk na karti, ki jo prvič vidimo in že gremo!

Za nami je strmo prečenje do vasi Barka, ki smo jo prehodili po dolgem in počez. Vaška orientacija.

Nato pa navzdol v grapo in naprej po strugi Sušice. Še dobro, da je presahnila, sicer ne vem, kako bi plavali tukaj.

 struga Sušice

Dolga je tale struga. Suha in neizmerno lepa in divja. Le noge je potrebno paziti. Vsakič, ko stopiš mimo kamna, ti noga zdrsne v globel, pokrito z listjem. Auč, kako boli.

Gobarska sezona je na višku. V gozdu je mnogo več gobarjev kot trekerjev. Vsi pa marele kar puščamo, saj je gob v izobilju. Jurčke pa z veseljem pobiram.

 na stotine marel

Med gobami najdemo tudi take morske zvezde. 

 veliki lovkar

Pot nas vodi po osameli dolini, kjer samo opustele zgradbe pričajo o drugačnem življenju. Vendar narava jemlje nazaj. V vsaki hiši raste bujen gozd.

 mogočen mlin

Pri sv. Socerbu nas čaka Žine z vodo in sladkarijami. Vesela sva srečanja z Ano. Pot je drugače samotna. Peščica trekerjev v ospredju se drži skupaj, ostali smo raztreseni v vseh smereh naokoli. Vsak ubira svojo pot.

Saj ne vem, kaj si lahko mislim, ko pred sabo ponovno zagledam takšen teren. Razbit, razrt, prepreden, trnjav, grapast.

Pa stisnem zobe in se poženem naprej. Saj bo kmalu bolje, si mislim.

Pa ni. Teren je videti lepši , vendar ga moje noge niso vajene. Vsak kamen se premika in drsi. 

 na vrhu hriba Ajdovščina

Dokler ne pridemo do kolovoza, kjer bi lahko tekla. Pa se odločim, da raje klepe užijem dan.

 končno prelepa pot

Spet nekaj brezpotja do Dan, kjer nas zemljevid usmeri do največje ledenice na slovenskem. Tukaj so včasih hranili do 50 ton ledu za petične Tržačane. Nadvse podjetne ideje!

 preberi malo več....

Potem pa končno mehka svetloba, mehka trata, jurčki na travi. 

Kar sedla bi.

Navsezadnje sva prehodila že krepko čez napovedanih 20 kilometrov.

Še zadnja preizkušnja. Ponovno spoznavanje s kamni. Tokrat tudi malo pobliže. Kamni v zadnji grapi so povsem vlažni in spolzki. Nepreviden korak in že je padec neizogiben. Potem nadaljujeva še bolj previdno in počasi.

 struga Sušice tik pred izlitjem v Reko

Dokler ne prideva do reke Reke, ki jo je bilo potrebno prečiti. Aleš kar pogumno zakorači v vodo, jaz pa uspem ponovno prek kamnov doseči nasprotni breg povsem suha.

Utrujena, malce boleča, pa vendar dobre volje se vrneva na cilj. Sedem ur in pol za 31 km je za nama. Mnogo več in dalj, kot sva načrtovala. Zbrana druščina že veselo nazdravlja in čestita najboljšim udeležencem trekinga in letošnje lige.

Medtem, ko čakava še ultraše, se zapeljem še v Matavun in Škocjan, raziskovat moj naslednji pohod. Krtince namreč peljem čez mesec dni pogledat del prelepih poti okoli Škocjanskih jam. Inspiracijo za pohod sem seveda dobila ravno tukaj, na lanskem trekingu po tej neverjetni pokrajni.  

Ravno zaradi takih odkritij so mi trekingi tako zelo všeč. Kdaj bi sicer prehodila divje struge Sušice?

To je nadaljevanka, ki se vsako leto snema okoli naše hiše. Le igralci se menjajo, vsako sezono pride kakšen nov.

Ko sem januarja objavila slikce maljšega bratca

 mama

in Fantoma, še nisem vedela, kakšno dobitno kombinacijo sestavljata.

Pred poletjem je bil pri hiši samo Bleki, ki se je komaj rešil zimske dlake, tako, da je v cofih viselo vse okoli njega. Nakar ga je nesrečneža zbil avto in kar nekaj tednov je trajalo, da se je pobral nazaj. 

V tistem času okrevanja je pri sosednji hiši neusmiljeno jokal mali mucek. Izgubljen in sam. Dokler ni preplezal ograje in našel nadomestno mamo v Blekiju, ki je tudi rabil nekaj več pozornosti. Nekaj časa sta bila nerazdružljiva, skrbela sta en za drugega.

Pa sta bila (že) dva.

Ravno pred prvo poletno pripeko pa smo dobili obisk. "mlajši bratec" se je vrnil. Z družino.

Štirje na las podobni staršem so sedaj pri hiši.

 Čuki

 Tiger

 Muki

 Tigrček

Pa še 

 Mega Mind

Posvojil in za nadomestno mamo se je ponudil Bleki. 

 Bleki

Tiger je že našel novi dom, še štirje mladiči, ki imajo sedaj približno tri mesece pa bi bili hvaležni toplih rok.

 foto (c)Flori

Če si želiš malo mačje družbe, sedaj veš, kje jo najdeš. Lahko te tudi pospremijo domov .

V jesenski številke revije Družinska doživetja, tokrat tudi članek "Z otroki (peš) v hribe".

V opisu naj bi pokazala, kako motivirati otroke, da gredo z nami v naravo. Ali lahko tudi drugi uporabite enake prijeme, pa presodite sami. Vsak otrok (in njegov starš) je pač drugačen.

Letos se prvega septembra še ne začne šola, zato vas vabimo v osrčje Kamniško Savinjskih Alp – na eno najlepših slovenskih planin!

Veliko planino povezujejo sami presežniki, od tega, da je največja slovenska planina, pa tja do tega, da ima najbolje ohranjeno pastirsko naselje v Evropi! Vse to in še kaj bomo tudi sami videli in spoznali!

Na Planino pelje kar nekaj cest ter celo nihalka, a te tokrat ne bomo potrebovali! Kot pravi trekerji bomo bolj raziskovali njene poti, nekatere bolj obljudene, druge bolj skrite. Pri tem bo poskrbljeno tudi za kako brezpotje in za iskanje bolj skritih znamenitosti.

Naskok na Veliko planino 2012 bo tokrat ponudil visokogorje, prekrasne razglede  ter polno paleto raznolikosti poti! Tri trase, prav posebej umerjene za tovrstno priložnost, bi morale zadovoljiti vse želje pohodnikov, od tistih ta najhitrejših, pa vse do tistih, ki jim hitrost ni ravno najpomembnejša.

Aktivna kategorija bo spoznavala znamenitosti visokogorske planote, se podila ali sprehajala po pašnikih ter v lepem vremenu uživala v enkratnih razgledih. Čez Planino bodo naredili slabih 10 kilometrov ter pri tem pridelali dobrih 500 metrov višinske razlike. Tudi tokrat bo Aktivna kategorija vodena za vse tiste, ki ne potrebujejo skrbi z orientacijo ter si morda želijo izvedeti kaj več. 

Pohodniška kategorija pa bo že spoznavala nekaj zanimivih poti z in na Veliko planino, tekmovalci si bodo lahko hladili razgrete noge v Kamniški Bistrici, odkrivali pa bodo tudi nekaj brezpotij, a kljub temu nič orientacijsko zahtevnega. Dvajset kilometrov je povsem normalna dolžina, višinskih metrov pa nekje 1600.

Ultraše je včasih težko zadovoljiti, proge težke in zahtevne, pa vseeno že okoli poldneva prihajajo v cilj! Tokrat jim bomo pogledali skozi prste pri dolžini, a jim zato vrnili z nekaj dodatnimi višinci. Velika planina je pač največja slovenska planina in pravilno je, da jo spoznajo v njenem velikem delu! Za pričakovati je predvsem veliko raznolikosti: poti, kolovozi, brezpotja, makadam, asfalt, vsega po malem bo! A tudi pri tej, najtežji preizkušnji, ne bo nič orientacijsko zahtevnega. V celoti ne več kot 33km.

Za organizatorja so vse tri kategorije enakovredne, prav tako vsi tekmovalci na trasah. Za vsakega skrbimo in prav vsakega bomo počakali čisto do konca ali pa še naprej. Če ne želite hiteti, ni treba, uživajte! Dan je v začetku septembra še vedno dolg, začnemo pa že zgodaj! Časovne omejitve ne bo, želimo, da bi v Planini in njenih razgledih uživali, kolikor se le da! In tudi hrane in pijače ne bo zmanjkalo…  Poleg tega imajo vsi udeleženci trekinga tokrat prost vstop v muzejsko pastirsko bajto na Velikem Stanu – Preskarjevo Bajto.

Startno – Ciljni prostor bo pri Domu na Kisovcu, dostop do njega je z avtomobilom lahek in enostaven, ni pa z nobene smeri prav kratek! Od Kamnika do Kisovca računajte vsaj še na 40 minut vožnje! Zato Dom na Kisovcu ugodno nudi vsem udeležencem trekinga nočitev po 10€ ter nočitev z zajtrkom po 15€! 

Zaradi visokogorja in drugačnih zakonitostih vremena, bodo Ultraši začeli že ob 8h, Pohodniki ob 9h,  Aktivna kategorija pa bo krenila na pot ob 10h.

Se torej vidimo prvega septembra 2012! Kar prijavite se na straneh Slovenske treking lige! 

"Tukaj in zdaj se bo začel moj dopust", me je prešinilo, ko sem zagledala tale košček obale. Mali raj na zemlji v mirnem kampu. 

Ravno prav odmaknjen, ravno prav velik, ravno prav blizu morja. 

Čeprav smo imeli ponovno v mislih popotovanje proti jugu, se tokrat nisem želela premakniti. Odločena, da ostanemo na mestu, me niso motili ne burja, ne dež, ne vročina, ki se je začela dvigovati. 

Samo bivati. Brez planov, urnikov, organizacije, sestankov. Brez novih doživetij.

Nekaj se je premaknilo. Od nekdaj smo dopust preživljali v odkrivanju vedno novih krajev in zanimivosti.

Saj smo tudi tokrat obiskali bližnje kraje, pa vendar največkrat kar peš. Otok Murter smo dodobra prehodili, dogodek dneva je bilo kopanje na robinzonski plaži.

Nekaj je drugače, novo obdobje je pred mano. Se spet iščem, kot že tolikokrat v življenju?

Torej je to le začetek nečesa novega!