Nekega res vročega poletnega dne smo popoldan zavili v dolino Kamniške Bistrice.

Ko enkrat za spremembo nismo pogledovali v vrhove nad nami, smo ob Koželjevi poti na novo odkrili pravi biser.

Mali in Veliki Predaselj!

Na tabli ob poti lahko preberemo še kakšno zanimivost .

V času, ko so bile v dolini le revne koče gozdarjev, lovcev in oglarjev, so gozdarji les iz zgornjega konca doline spravljali do žage v Stranjah po vodi, tudi po soteski Predaselj, ki jim je povzročala posebne težave. Nekega dne, leta 1890, se je les zagozdil, za zagozdo pa je reka odložila material, ki ga je nosila s seboj, in nastal je slap. Kasneje, ko se je pozabilo, da nekoč na Kamniški Bistrici ni bilo slapu, je večina ljudi, tudi znanstvenikov, mislila, da je nastal lepi slap med kotanjo in sotesko Malega Predaslja tako, da voda še ni zadosti globoko zarezala v matično osnovo in izravnala svoje struge.

Po strašnem neurju v jeseni leta 1952 pa je jezerce izginilo, na njegovem mestu pa je zijala nova kotanja. Slapa po 60 letih kar naenkrat ni bilo več! 

So dnevi, ki gredo v pozabo spomina hitreje, kot se končajo. Včasih pa užijemo dan na polno in zato stremimo k našim hribom vedno znova in znova. 

Začeti dan ob štirih, kaj lepšega? Res rada zgodaj vstajam in čakam dan, da se prebudi. Tudi zadnjo soboto sva že peljala proti jutranji kavici na gorenjskem počivališču, ko se je ravno danilo. Na Storžič sva bila namenjena in to z zadnje, severne strani, kjer še nisva bila.

 s pogledom na Storžič v ozadju

Avto sva pustila pri Domu pod Storžičem in se ob šestih podala na pot. V svežem jutru hitro najdeva pravo pot, ki naju kar takoj precej strmo pripelje pod Žrelo.

Po prebranih opisih naju čaka precej izpostavljena pot, zato si nadeneva še dodatno opremo. Pot je ves čas strma, pa vendar dobro varovana.

Medtem, ko se vzpenjava mimo strmih trav, Aleš spet lovi sapo. Meni se pa sedi na robu in nikamor preveč ne mudi. Medtem, ko počivava naju že dohitijo prve pohodnice, ki se brez težav in posebne opreme vzpenjajo mnogo hitreje od naju.

Kar kmalu se gozd poslovi in še nekaj lažjih vzponov čez steno nas loči od širnega pogleda na drugo stran.

Takoj naju pozdravijo planike in pisane zaplate rož. Po grebenski poti, ki je mestoma kar ozka in izpostavljena, sva zelo hitro na vrhu. 

Priznam, da mi je današnji izlet izredno všeč. Tako hitrega pristopa nisem pričakovala in je pravo nasprotje najinemu dvodnevnemu prečenju Karavank prejšnji vikend. Na vrhu je kar nekaj pohodnikov. Midva sva se odločila, da raje postaneva nekje bolj na samem, kajti poleg pohodnikov, vrh na 2.132 m, redno obiskujejo tudi ovce. Za sabo pa ne pustijo niti zaplate čiste trave ali enega belega kamna. 

 Škarjev rob

Za sestop si izbereva pot čez Škarjev rob. Prvi del je kar malce neroden, saj je drsečega grušča na pretek. Si pa tudi tukaj po poti lahko pomagamo z varovali. Zraven pa spet občudujemo gorsko cvetje v polnem razcvetju.

 Alpski mak.

Ena od podvrst maka; Retijski ali morda Kernerjev mak? Težko ju je ločiti med seboj. 

Na mestu, kjer si vzameva čas za malico in razglede se krasno vidi prehojeno pot in celo pobočje Storžiča. Malce odmaknjena od poti se predajava soncu, ki postaja čedalje močnejše in naju opominja, da je pot do doline še dolga.

Med macesni v daljavi uzreva celo streho Bivaka pod Storžičem, ki pa je dostopen le po neoznačenih plezalnih smereh. 

 Dom pod Storžičem.

Z Alešem se drživa markirane poti in sestopava proti Domu pod Storžičem, kjer sva ob enajstih edina obiskovalca. 

Pijeva čaj, medtem pa se nama pridruži hrošček, ki se kar noče posloviti od družbe. Spet ne vem, katera vrsta kozlička je tole, vsekakor pa ga vpiševa na www.sporocivrsto.si

Ura še ni dvanajst, ko se vračava domov. Bil je to res en krasen pohod, ki zaradi visokega izhodišča s premagovanjem le 1000 m višinske razlike nudi vse, od gozda, obilice planinskega cvetja do divjih skalnih pobočij.

Pa dneva seveda še ni konec...

 Taborniki 

Pot nadaljujeva do Stavče vasi, kjer končuje svoje taborjenje naš Rod skalnih tabornikov.  Tadeji se najbolj toži, da letos prvič ni aktivno sodelovala pri vodenju tabora. Njen vod se je moral znajti po taborniško. Flori je že na poti na morje, pobereva lahko le še tamaučka, ki kar ne neha pripovedovati o vseh dogodivščinah. Iz las in superg mu gleda trava, ki jo je pobral v bližnji Krki.

Namenjeni smo bili še dalje, lahko bi se udeležili še Kostanjeviške noči, navsezadnje smo bili že na pol poti. Pa smo se odločili, da ne gre zajeti vsega v en sam dan. Kaj pa načrtovani Naskok na Boršt? Še dobro da je odpadel, saj se je temperatura čez dan povzpela na dobrih 30 stopinj. 

 Paški Kozjak

Navsezadnje nas je naslednje jutro čakalo raziskovanje grape in domačije na Paškem Kozjaku. Vendar je to že druga zgodba. 

Takole je bilo z mano zadnji mesec. Bolje rečeno ni bilo. 

Nekje od februarske Španije dalje se je nabiralo in samo nabiralo. Opravki, dogovori, pomembni in manjpomembni sestanki v službi, seznam na ToDo listi se je pa daljšal in daljšal. V takih dnevih mi dopust za odkrivanje novi krajev in doživetij enostavno ne pomaga, ker pomeni samo dodaten stres. Zato je bila odločitev enostavna.

Za prvomajske praznike bomo končno doma!

Teden dni oddiha od sveta in čas, da si uredim vse, kar me preganja. Aleš sicer ne razume te moje notranje nuje, vendar mi pusti, da skačem po hiši s krpo v roki in drgnem in čistim. En cel dan za kuhinjo, drugi dan za gredice, tretji dan za teraso, četrti dan za sobe...In bolj ko sem utrujena, boljše volje postajam.

Kot da bi odstirala tančice svoje zavesti, se začno tudi stvari v mojem miselnem svetu počasi urejati in postavljati na svoje mesto.

Kaj je pomembno in kaj ni? Še nekaj dni nazaj mi je kratilo spanec, danes pa se le nasmehnem in vem, da bo vse tako kot mora biti.

Pravzaprav me je strah spoznanja, kako zelo se spremni percepcija mojega dojemanja. Zakaj je včasih vse tako težko in drugič gre vse tako zlahka. Kdaj padem v vrtinec (s)pozabe in kolikokrat lahko še izstopim?

Včasih verjamem, da je vse v moči moje volje. Da se lahko odločim za pot in jo izpeljem. Pa včasih ne gre in ne gre. 

Takrat bi morala vedeti in znati izstopiti, počakati in prisluhniti.

Nekje se rojeva nov dan, vsak dan znova.  Dovolj je, da si rečem, da bo to moj dan!

Takšnega vremena aprila in povrhu celo za Veliko noč, res ne pomnim.

Prave pomladi, razen koledarske, v naših krajih še ni bilo.

Aprila nam še vedno zunaj cvetijo zvončki in trobentice.

V soboto se je Aleš namenil na Veliko planino. Od Jurčka, da bo prej nazaj.

Pa se je pot začela obetavno, nadaljeval pa je z gaženjem poti v snegu, ki se je udiral do višine stegen.  Še dobro, da mu je uspelo priti gor in nazaj še pred nočjo. 

Doma smo pa barvali in pekli.

Še vedno nam je najljubša kokosova potica.

V nedeljo iščemo pomlad. Saj bo!

Tudi vijolice in marjetice so zunaj.

Gremo pogled še na Kras!

V krmilnici se tare sinic in kar naenkrat nas preseneti še detelj. Preveč je plašen, da bi se pustil ujeti na fotografijo.

Zato pa kombiniramo nove okuse. Jagode so terna dneva!

Hren in teran pa mi vrneta energijo in voljo do življenja.

Poglej ga, fanta!

Večer je še dolg. Nikamor se nam ne mudi.

V ponedeljek si naberem tedensko zalogo regrata. Še dobro, kajti vračamo se ponovno v sneg.

Takole je posnel in komentiral Rajko - pa saj se še iz prvoaprilskega snega ne moremo več hecati - vse je res. 

Tri leta je že minilo od mojega prvega tečaja za vodnico pri PZS. Pridobljena licenca pa mi velja le za kopne ture.

Ker se ŠD Krti in planinci PD Domžale odpravljamo v hribe tudi pozimi, sem se odločila, da svoje vodniško znanje izpopolnim tudi za razmere v snegu. Zadeva pa ni bila tako zelo preprosta, kajti pogojev za prijavo je precej.
 

• Najprej moraš imeti opravljen osnovni desetdnevni tečaj. Urejeno!
   
• Kot pomočnik vodnika moraš opraviti tri ture. To mi je vzelo dodatno zimsko sezono, spremljala sem celo mladinski odsek po ledenih pobočjih in bila vesela, da ne vodim otrok. Čisto preveč stresna izkušnja. Pa vendar, trije podpisi so bili zbrani. Urejeno!
   
• Predložiti sem morala seznam svojih tur v zimskem času, med katerimi mora biti tudi pet zahtevnih. Tukaj je šlo še težje. Z Alešem niti z društvom ne hodimo pozimi v predele, kamor vodijo zahtevne ture. Teden pred tečajem sem naredila še zadnji plezalni vzpon po Gradiški turi iz Vipave na Nanos in s tem dobila še zadnji zahtevan podpis. Urejeno torej!
  
   Nanos
   
• Sledilo je vabilo na tečaj, kjer me je seznam obvezne opreme ponovno postavil na realna tla:

Na tečaj prinesite naslednjo opremo:

- osebna oprema za zimske razmere;

- tehnična oprema: plezalni pas sedežni in prsni del,ali kombinirani, samovarovalni

komplet, čelada, cepin, dereze, 3 pomožne vrvice 4,5-5,0 m (ali 2 zanki (trak) 1,2 – 1,6

m in eno pomožno vrvico 4,5 – 5,0 m), 3 pomožne vrvice 1,2-1,5 m (ali 2 zanki (trak)

0,6 – 1,2 m in eno pomožno vrvico 1,2 – 1,5 m) vsaj 5 vponk z matico, vodniška ali

plezalna vrv (d = 8-9 mm dolžine vsaj 20m (na 4 vodnike v skupini 2 vrvi), zložljive

palice, lavinsko snežno lopato, lavinsko žolno, lavinsko sondo, krplje

- opremo za bivakiranje v zimskih razmerah;

- pripomočki za orientacijo: kompas, (lahko tudi GPS) zemljevid Stol in Begunjščica v

merilu 1:25000, ali državno topografsko karto (DTK), Vrba 044, pisarniški pripomočki.

• Najprej sem seštela vse kar mi manjka in ugotovila, da si v eni sezoni nakupa nikakor ne morem privoščiti. Začela sem mrzlično klicati in si izposojati vse od krpelj do lavinske žolne, sonde ter plezalnih vrvi. Le opreme za bivakiranje nisem vzela dovolj resno, kar me je v nadaljevanju stalo eno premraženo noč.
   
• Ko je bila vsa oprema na kupu, jo niti slučajno nisem mogla zložit v en nahrbtnik, poleg oblek in ostalega za bivanje v koči naslednje štiri dni. Tečaj je bil namreč na Valvasorjevem domu pod Stolom, kamor se lahko odpravim samo peš, saj po cesti vodi sankaška proga. Zato sem vzela sanke tamaučku in vso opremo navezala na sanke in bila naslednje jutro na zbornem mestu pri Završnici. Urejeno torej!

Na srečo so nato prišli po naše dodatne kose opreme kar s teptalcem, tako, da so sanke ostale v dolini. To sem seveda obžalovala pri odhodu domov, saj bi bilo neprimerno bolj zabavno se sankati navzdol kot pa hoditi do avta.
 

Pa smo začeli. S hojo do doma, namestitvijo in uro zatem že na prvih terenskih vajah.

Štiri dni, zajtrk ob sedmih, večidel dneva zunaj, zvečer pa predavanja do desetih.

Dnevi so bili prepolni:

učili smo se premetavat z glavo navzdol s hrbta na trebuh in se ustavljat na strminah,

uporabljat cepin in dereze,

preučevali plasti snega, delali sidrišča in vrvne ograje,

sondirali in uporabljali različne tipe lavinskih žoln,

pri iskanju "pogrešanih" pod snegom pa se je seveda najbolj izkazal reševalec s psom,

dokler nas utrujene v Domu niso postregli s kosilom ali večerjo.

Predavali so nam PZS inštruktorji in drugi sodelavci ter člani Gorske reševalne: Klemen Volontar, Bojan Pollak, Boris Madon, Primož Trop, Jože Rožič, Lili in Milan Jazbec, Lojze Jerman, Andrej Kunstelj in Jože Varl.  Zanimiva predavanja in natrpan urnik so dneve vse prehitro zapolnili.

Tretjo noč pa je sledil napovedan bivak oziroma spanje na prostem. Po skupinah smo si pripravili bivake, eni lepše, drugi bolj praktične.

Gradnja bivaka je trajala kar nekaj ur, najbolj pa je prišla na plano naša iznajdljivost.

V skupini, ki je spala v našem bivaku, sem samo jaz zmrzovala. S spalko, primerno za na morje in brez ustrezne podlage je bila noč izredno dolga. Res pomagajo puhasti izdelki. Bunde, spalke, debelejše podloge in izkušnja ne bi bila tako mrzla.

Naše dogodivščine so celo povzeli v Slovenskih novicah, mi pa smo se že ogrevali v novem orientacijskem pohodu.

Že čez dva tedna smo imeli izpit. Vendar je bilo potrebno v vmesnem času narediti še seminarsko nalogo iz Priprave in analize zimske ture. Gradiva za izpit pa je bilo tudi za zajetno knjigo.

Vse lepo in prav, če ne bi bile vmes tudi naše počitnice v Španiji.

Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem v prenatrpan kovček naložila še študijsko literaturo. Polet do Španije je bil prekratek, da bi lahko enkrat prišla skozi vsa poglavja iz Prve pomoči, Gorskega reševanja, Orientacije in navigacije, Metodike dela, Nevarnosti v gorah, Osebne in Tehnične opreme, Gibanja in tehnike vodenja ter Taborenja in bivakiranja. Pa še konec vrvi sem imela ves čas pri roki, nekaj tipov vozlov je bilo treba zavozljati.

Zato je mene in moje "sošolce" kar malo zvijalo od strahu, ko smo se ponovno dobili v koči in ugledali vse testne pole.

Pa smo se nekako prebili čez goro vprašanj. Naslednje jutro pa na vodenje izpitne ture. Vreme nam nikakor ni bilo naklonjeno, dež se je mešal s snegom, nevarnost plazov pa je bila tretje stopnje. Turo smo morali prilagoditi razmeram in se podati na svež zrak. Vrnili smo se mokri, premraženi in nadvse zadovoljni.

Še dobro, da smo se nekaj le naučili tudi iz orientacije in brez težav našli pot do Doma, kjer so nas čakala Potrdila o opravljenem tečaju.

Tako smo udeleženci zaključili letošnji D tečaj v prvi izmeni, na drugem koncu Slovenije pa je potekal enak tečaj z drugo ekipo.

Sedaj sem spet pripravnica dokler ne opravim petih tur skupaj z mentorjem. Nekaj časa se mi ne mudi na sneg. Naj mine poletje, da se dodobra ogrejem, potem pa začnem z novim zagonom. 

In pojasnilo, tako tečaj A, kot tečaj D, ki sem ju opravila, veljata za vodenje lahkih tur. Ko bom dovolj velika, pa sem morda prijavim še na tečaj B za vodenje zahtevnih tur. O tem pa nekoč v nadaljevanju.

Avtor fotografij je Bojan Pollak, ki je vestno beležil dogajanje na tečaju PZS.

Greš z mano? 

Dovolj je bilo eno samo Aleševo kratko vprašanje in že sem vedela, kje bom dva dni kasneje. V Sarajevu! Vedno sem bila potepinka.

Na meji s Hrvaško naju je čakala prava zimska idila.

Obetala se je več kot zanimiva pot. Na srečo je snežilo samo še do Zagreba, kasneje pa se je sneg prelevil v dež.

Ko zapustiva avtocesto na Brodu, se kmalu srečava z realnostjo povojne zapuščine. Požgane vasi brez imen nemo spremljajo mimoidoče. V opomin, da se kaj takega ne bi smelo nikoli zgoditi. Pa se je in ljudje morajo živeti naprej. Težko mi je.

Prihod v Sarajevo zabeležim čez natanko sedem ur oziroma po 567 kilometrih. Mesto je v soju luči veličastno. 

Sprehodiva se po starem delu in še je bil čas, da ujameva večerjo nekje na Baščaršiji.

Kljub priporočilom vseh znancev, se odrečeva čevapom in izbereva nekaj brezmesnega.

Poučijo me, da je burek samo eden - mesni. Vse ostalo so zavitki z imeni, kot je sirnica (po naše sirov burek) ali zeljarica (s skuto in špinačo), lahko pa izbereva tudi zavitek z bučkami. Vse so specialitete izpod peke.

Dež se je začel mešati s snegom in podobe mojega zadnjega obiska v času olimpijskih iger v Sarajevu se vračajo.

 Sarajevo - stari del

Naslednje jutro greva vsak po svoje. Aleš na sestanek, sama pa s karto po mestu.

 mestna hiša

Upravičeno so ponosni na svojo čudovito mestno hišo. Na drugi strani mostu pa stoji ohranjena Inat kuća s tradicionalno gostinsko ponudbo.

 Inat hiša

Brez ogleda rokodelcev na Baščaršiji tudi ne gre. Vseeno se ne morem pripraviti k nakupu nove ročke za kavo, čeprav mi je kasneje doma malce žal. 

 kovaška ulica

Nisem prepričana, da mlajši generaciji karkoli pomenijo izdelki iz bakra, sploh pa njihova uporabnost v današnji kuhinji. Raje se odločim za originalne baklave, edino sladico z medom, ki jo tudi sama obožujem.

 Sebilj

Sebilj, fontana v obliki kioska daje prepoznavnost mestu. Gruča mladih turistov oživi trg. Pa niso edini.

Povsod po mestu je ogromno potepuških psov. Ko se pogovarjam z domačinom, mi pove, da so azili za živali prepolni, nova zakonodaja jim prepoveduje lovljenje in odstranjevanje psov na ulicah. Hkrati je čedalje več ljudi, ki sami sebe ne morejo preživeti in so primorani svoje živali prepustiti svobodnjaški usodi.
 

 psi na ulicah

Staro mesto je tudi polno Perzije, njihovih izdelkov, zgradb in ljudi.

 še ena turistka

Lepota Gazi Husrev-Begove džamije pa me spominja na potepanje po Španiji.

 vhod v Gazi Husrev-Begovo džamijo

Sprehodim se malce naprej do mestne tržnice. 

 mestna tržnica

Spet kupim hrano. Kajmak gre doma še bolj kot med.

V Sarajevu so lahko ena zraven druge, tako pravoslavna cerkev, kot mošeja in pa seveda katedrala.

 Katedrala Srca Isusova

Na zelenjavni tržici pa ponujajo šipkov sok. Gre za sveže iztisnjen sok granatnih jabolk. Saj, če bolje pogledam, so res v obliki velikanskega šipka.

 zunanja tržnica

V bližini je še večni ogenj - spomenik Bosancem, Srbom, Hrvatom in Črnogorcem, v skupnem boju proti okupatorju za osvoboditev Sarajeva leta 1945. Po večkratnem obhodu sem ujela trenutek, ko sem ga lahko slikala brez mladeničev, ki postopajo ob ognju in si grejejo premrzle roke. 

  večni ogenj

Točno ob dvanajstih se je pred Ali Pašino džamijo zbrala gruča ljudi. Sama sem bila že na tramvaju in dogajanju nisem mogla več slediti.

 Ali Pašina džamija

S tramvajem sem se odpeljala na povsem drugo stran mesta, do Ilidže. 

 na tramvaju

Vožnja traja dobre pol ure po glavni vpadnici, mesto pa se  boči na obeh bregovih reke. Sinočnjo podobo mesta zamenja turoben pogled na dokaj stare stolpnice, potrebne temeljite obnove. Med njimi je nekaj povsem novih zgradb, zgrajenih na ruševinah zadnje vojne. Veliko bolj mi je všeč nočna podoba mesta, ko je osvetljeno samo tisto, kar je všečno našim čutom. Na srečo novozapadli sneg pokrije večino grobega blata v spodnjih plasteh.

Na končni postaji se oziram za tablami, ki bi me vodile do Tunela spasa in Vrela Bosne. Brez zemljevida se ne znajdem, niti ne vem, kako daleč stran sem. Čeprav sem pripravljena hoditi uro ali dve, me mraz, ki mi je na tramvaju ob neprestanem odpiranju vrat zlezel do kosti, primora, da se pogodim s taksistom. 

Zraven vožnje in osebnega šoferja, ki me lepo čaka zunaj, izvem še mnogo zgodb, ki so se dogajale na tem mestu. Pravzaprav so nam grozote vojne nepredstavljive. Nepredstavljiv je strah, ki se je zažrl v duše teh ljudi, ki so bili leta za tarče ostrostrelcev, medtem, ko so skušali preživeti. Tudi in samo s pomočjo tunela pod letališko pisto in z izhodom na dvorišču hiše, ki je bil edini možen izhod iz Sarajeva.

 hiša rešitve

Hiša, Kuča spasa - je danes spremenjena v muzej. Lastnica hiše, kljub visoki starosti, še živi.

 tunel

V muzejo se prehodiš po delu ohranjenega tunela, edinih vrat Sarajeva od 1993 do 1995. 

 slike vojnega razdejanja

 v muzeju 

Pravo nasprotje videnega je vznožje Bjelašnice. Moj šofer me z veseljem odpelje do Vrela Bosne, izvira reke Bosne. Izredno lepo urejen park do katerega vodi najdaljši drevored v Bosni, je posajen iz platan in kostanjev. Idiličen prostor, kamor se zatekajo meščani predvsem v vročih dneh poletja.

 Vrelo Bosne

Ime Ilidža izhaja iz turške besede za toplice oziroma zdravilo, torej smo res v  pravem zdravilnem gaju.  Ustaviva se še toliko, da slikam rimski most, zgrajen 1530 iz ostankov rimskega naselja. 

 rimski most

Po uri in pol, me izredno prijazen in zgovoren taksist pripelje nazaj na izhodišče. Za vožnjo mu plačam 25 konvertibilnih mark, približno 13 evrov. Vsekakor sem nadvse zadovoljna z mini izletom. Naj še pridemo, me pospremi in obljuba dela dolg. Še se vrnem.

V mesto se ponovno odpeljem z javnim prevozom. Štejem slovenske poslovalnice; Merkur, Velana, Polzela, Odeja, NLB, Petrol, Mercator in verjetno še mnogo drugih. Očitno je trg še vedno tudi "naš". Bosno preprosto moraš imeti rad.

Kljub neznanski revščini, ki jo lahko opaziš na ulicah, pa je v središču mesta trgovski center z osmimi nadstropji, ker sem sama samo od daleč gledala izdelke, ki so se prodajali po povsem nedosegljivih cenah. Tako kot povsod, tudi tukaj obstaja dovolj premožnih ljudi,kati gneča je bila precejšnja.

 trgovski center

Pozno popoldan se z Alešem najdeva. Precej lačno me tokrat le pospremi do čevapov na Baščaršiji. Ne vem, kaj se bolj cedi, lepinja ali meso. Pojem z zadostno količino čebule. Posledice so seveda jasne. Kljub temu, da mi je neznansko dobro, tega ne morem prebaviti brez kančka grenčice, ki pomiri moj želodec.

 Baščaršija

Vsekakor se na osemurni vožnji proti domu večkrat ustaviva. Priložnosti za postanke je dovolj, saj so bencinske mnogo gostejše kot pri nas. Voziva se mimo Zenice do Broda ob reki Bosni, ki postaja vedno širša. Nikjer kakšne izrazite samote, ves prostor je povsem naseljen. Temu primerno pa se po magistralnih cestah sprehajajo pešci, v popolni temi, brez lučk in odsevnikov. Zato previdno, eni in drugi!

Kakšno leto si želimo, smo pokazali takoj prvi dan v januarju. Da nam le uspe takole preživeti še preostanek leta! 

Zbudili smo se v megleno jutro. Megla je bila tako gosta, da se še zdaniti ni moglo prav dolgo v jutranje ure.

Gremo poiskat sonce, smo si zadali in se odpeljali proti primorski, kjer nas je obsijan s soncem ponovno vabil Nanos.

Tokrat smo prvič zavili kar na strmo pot, ki nam omogoča, da se v kratkem času dvignemo prav do vrha.

Hkrati je pot tako zanimiva in nadelana z varovali, da uživamo v vsakem koraku.

V dobri uri in pol smo že na vrhu, ki se že kiti s svojo kapo, kljub močnemu jugozahodniku.

Dan je še dolg in časa imamo na pretek, zato po toplem čaju v Domu izberemo za sestop položno pot. Cerkvica Sv. Hieronima nam je še vedno tako všeč, da sestopimo še tisti delček poti in se naužijemo sonca sedeč pred starodavnimi zidovi. 

Potem pa le še navzdol. 

Pogled nazaj pa že razkriva mrč in jutrišnjo napoved deževnega vremena. 

Tudi prav. Naš dan je že izpolnjen.

Je kaj je lepšega od tega, da te vsak petek razveseli in preseneti zabojček sveže zelenjave in sadja, skrbno zavita in dostavljena do tvojih vrat?

Saj sem vedno imela namen ob sobotah na "pravo" tržnico, pa vedno zavijemo kam drugam. 

Sedaj o tem ne razmišljam več. Domača zelenjava se nam posebej v zimskem času še kako prileže.

Tako kot vedno, sva tudi letos polna novoletnih načrtov.

 Januarja se pa zares začneva! 

Morda bo tokrat lažje, saj imava Paleo takorekoč že na mizi.