Ko bi tistega davnega decembra 2007 družina vedela, kaj vse mi odpira s svojim pooblastilom, bi dobro premislili ali je to pravo darilo zame.

Od takrat smo bile nerazdružljive. Krepko čez 200 pohodov smo opravile skupaj, jaz pa sem jih v kočah ljubosumno skrivala pod posteljo.

Ko pa sem jim letos želela dokupiti nove špice, sem  izvedela, da te firme preprosto več ni. Finci so naredili Excellent palice, ki so skorajda večne, sami pa na žalost propadli.

Tako je danes prišlo slovo. Moje naj palice sedaj  posojam le najboljšim prijateljem, tanove pa me morajo še očarati. S svojo zložljivostjo bodo mnogo primernejše za v nahrbtnik in imajo res tanke ročaje popolnoma po mojem okusu. Verjetno sem ena redkih, ki vztraja s palicami za nordjsko hojo tudi visoko v hribih.

Na novih pet let!

Nastanjeni v obnovljenem Šlajmarjevem domu v dolini Vrat bi le stežka našli lepši kotiček za tretji del naše planinske šole pod okriljem PZS.

Teme, ki smo jih tokrat obravnavali so bile prav resne in stanje v naši lepi deželi ni nič rožnato, kadar govorimo o varstvu narave.

Pogovarjali smo se o

- Naturi 2000 in koliko priložnosti imamo za uveljavljanje, pa jih v Sloveniji žal ne znamo 

- o skromnih evropskih danostih, ki jih naša podeželja močno prekašajo, pa se tega žal ne zavedamo

 -o Alpski konvenciji z zavezujočimi protokoli in direktivami, ki jih spet tolmačimo po svoje in se izmikamo odgovornostim za posege v prostor

- o naši odgovornosti pri osveščanju ožje in širše skupnosti ...

Bilo je že prav razvratno, da sem iz postelje lahko opazovala Triglav in mogočno severno steno ob prvem jutranjem svitu.

Da se razmere v steni lahko hitro spremenijo, smo spoznali čez nekaj ur.

Deževne meglice so se spustile nizko in priča smo bili helikopterskemu reševanju zaplezanih planincev v Steni (Nemška smer).

 Vrtoglavo reševanje se je na srečno končalo brez poškodb.

Učilnico smo že navsezgodaj zamenjali za posedanje ob preprogah dišečih nageljčkov (klinčkov).

Marjeto K. Svetel in njene zgodbe o naravi in ljudeh ter sobivanju z naravo, bi lahko poslušali vse dni.

Slovenija močno izstopa iz evropskega povprečja in je neizmerno bogata po številu zastopanih varovanih vrst. Pa vendar ne premoremo skupne strategije, ki bi opredeljevala razvoj, ki bi to bogastvo zaščitilo in na osnovi tega ponudilo nove priložnosti.

Malo nižje v dolini je slap Peričnik.  

Trajnostni razvoj je ključ naše  prihodnosti.

Na pravkar končani konferenci RIO+20;  je Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, izrazil bojazen, da v kolikor z življenjem na zemlji nadaljujemo na obstoječ način, bomo v letu 2050 potrebovali dve zemlji.  "Res ne vem, kje ju bomo našli!", je še zaključil. 

Napovedani Koroški treking se je bližal z neverjetno naglico. Ves teden nisva mogla niti migniti v smeri kakšnih posebnih priprav. Vse, kar sva se lahko dogovorila, je bilo, da nas prijavim na Pohodniško. Vse tri. Obljuba dela dolg in ker je prejšnji treking odpadel, je Leander dobil novo priložnost za udeležbo.

Vožnja do Ribnice na Pohorju je bila dolga. Kot vedno se je vleklo ob Dravi in prišli smo zadnjih pet minut, da smo še ujeli start Ultre. Pozdrav prijateljem na trasi, vsem želimo čimmanj dežja in srečo. Se vidimo popoldan!

Imeli smo še čas za zadnjo kavo, dodatno pijačo smo nabavili v trgovini in že smo bili na vrsti. Start Pohodniške kategorije je bil ob 10h. Meglice so se že nevarno zbirale in preganjale po pobočju Pohorja.

Do KT1 (Planinska koča na Pesniku) smo jo mahnili strmo navzgor in uspeli smo držat korak z ostalimi. Hribi nam res ne delajo težav.

Nato pa takoj prvi kiks na progi. Bo treba očala nosit s seboj!

Želeli smo si bližnjico in jo dobili. Le da je bila malce nerodno izpeljana.

Tule je natančno videti, da ne gre za dve vzporedni poti, ampak na terenu karte ne moreš poljubno povečati. Tako smo jo ucvrli navzdol v prvi graben, kjer smo našli le močvirni izvir potoka. 

Kmalu nam je bilo jasno, da smo zašli. Sledilo je precej glasno pregovarjanje, kam in kako naprej. 

Prvi prepir je bil potreben, da smo uglasili naš družinski tim. Naprej smo držali skupaj in z dogovarjanjem ni bilo več težav. Le z bližnjicami si nismo več upali podaljševati poti. 

Glede na vremensko napoved smo lahko pričakovali lokalne plohe in nevihte. Nikakor pa nismo vedeli, kaj nas dejansko čaka.

Mogočna Westfaltska lipa, po ljudskem izročilu zasajena ob koncu 30-letne vojne leta 1648.

Do KT2, cerkve sv. Bolfenka smo prišli čez Hudi Kot, kjer smo se z domačini pogovarjali nenavadnih pohodnikih današnjega dne. Na poti nas je dohitela prva lokalna ploha.

KT3 - je bila partizanska bolnišnica Svoboda.

Našli smo jo precej enostavno, na srečo smo izbrali spodnjo, pravo pot, kjer je za cesto znamenje, da se v gozdu skriva lesena koča, ki je včasih nudila zatočišče ranjenim vojakom. 

Do KT4 na Mali Kopi smo sopihali kar naravnost v klanec. Dosegli smo oblačno mejo in megla okoli nas se je nevarno gostila. Pa ni bila samo megla. Bili smo dobesedno v dežju. 

Hoja po pobočjih Male in Velike Kope je bila svojevrstno doživetje.

Dež je lil kot za stavo, pihalo je, mokre vetrovke so se lepile na premočene majice in mraz nam je lezel do kosti.

KT5 je bila ob kapelici ob Grmovškovem domu. Preko pašnika smo jo zagledali in ne vedoč, da je v ogradi živina, sem prijela za žico. Kolikor se spomnim električnih pastirjev, nikoli niso tresli prav močno. Tokrat, v vsej tej mokroti, pa me je pribila elektrika kot kladivo. Hej, kaj sem skočila! Prav posebne bolečine v mišicah tako v rokah kot nogah so me spremljale še ves večer.

Ura je bila nekaj čez dve popoldan, ko smo stali pred Grmovškovim domom vidnim le v soji luči, v nalivu, mokri do kože.

Smo se v koči slekli in preoblekli v druge majice, vendar v polurnem postanku za topel čaj tudi dodatno naložen kamin ni mogel posušiti naših stvari. Drugega izhoda ni bilo, kot nadaljevati mokro pot.

Dež kar ni in ni odnehal. Z neba so padale takšne količine vode, da so se vse potke spremenile v jezerca, povsod je bilo vode do gležnjev. 

Ko smo hodili po pobočju Črnega vrha, kjer smo oddelali KT6, smo se spominjali prelepih travnikov, ki smo jih doživeli z Rajkom predprejšnjo jesen na Pohorskem izzivu. Kje so sedaj vse tiste barve in razgledi? Če bi mi lahko videli iz enega na drugi hrib, ne bi hodili od markacije do markacije v bojazni, da se v megli izgubimo.

Čas pa je mineval, bili smo počasni in čedalje bolj nas je zeblo. V koči so povedali, da je temperatura padla na okoli 10 stopinj, premočeni do kože smo se nevarno bližali podhladitvi.

Meni se je po glavi vrtela ena sama misel. Vse bi zamenjala za toplo banjo ali vsaj tuš ter posteljo!

Zavili smo s poti do Ribniške koče, kjer smo soglasno sprejeli sklep, da se tukaj naša pot konča. V koči nam je bila oskrbnica takoj pripravljena dati topla oblačila, tudi topel tuš bi imeli in posteljo. Prvi načrt je bil, da gre Aleš v Ribnico po avto, midva z Leandrom pa počakava na toplem v koči. 

Tam sem telefonirala organizatorjem trekinga, da smo odstopili in da smo na varnem v Ribniški koči. Anže nas je takoj potolažil, da je v bližini živa kontrolna točka na Ribniškem sedlu in da ga bo poslal po nas, ker smo verjetno zadnji na progi. Prepeljal nas bo v dolino in naša deževna pot se lahko konča.

Vlado, sicer tudi gorski reševalec in alpinist pri Plezalnem klubu Martinček, je res kmalu zatem prišel in zahvalili smo se v koči za vso prijaznost, ter bili en, dva tri nazaj dol. Spodaj je seveda sijalo sonce! Lokalne plohe pač.

Vseeno smo prehodili 23 km in naredili 1.500 višincev, kar glede na vremenske razmere sploh ni slabo.

Pa še družbe nismo zamudili. Bili smo lahko še prisotni na podelitvi priznanj najboljšim v Extrem kategoriji, ki so se s traso spopadli že dan prej. Za njimi je namreč premagovanje 100 km poti po Pohorju v 24-ih urah. 

Vsi, ki smo bili na ta dan na Pohorju smo svojevrstni zmagovalci. Vsak zase je opravil pot po svojih zmožnostih. To, da smo mi odstopili še pravi čas, je bila povsem prava odločitev. Ne morem si zamisliti, da bi v tisti megli zgrešili pot in pristali v kakšni grapi brez prevoza, oblačil in z vso mokroto naokoli.

Tako pa smo jo odnesli srečno in pogumno. Pa še vsi trije smo se veliko naučili. 

Naša skupina 24 udeležencev predavanj PZS o varstvu gorske narave se je tokrat dobila na Blegošu. Moderatorka tokratnih predavanj je bil Marjeta K. Svetel. Veliko smo se pogovarjali in najbolj se me je dotaknila tema, da v Sloveniji varujemo samo območja, kjer najdemo materialne vrednote, druge so enostavno prezrte.

 Marjeta Keršič Svetel

Ne moremo zavarovati območja ker so enostavno samo lepa, estetska ali sveta in predstavljajo duhovno vrednoto. Niti zaradi umetniške, rekreacijske, terapevtske, identitetne, kulturne vrednote območja ne moremo zavarovati!

Državnega pomena so tiste naravne vrednote, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen in za katere je pristojna država. Preostale so lokalnega pomena in jih varuje lokalna skupnost. Vse naravne vrednote v zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila država so državnega pomena, prav tako pa so državnega pomena tudi vse podzemske jame. 

In ravno gorska naravna okolja so zakladnice najrazličnejših vrednot in v svetu večina zelo zaščitena. V Sloveniji imamo eno samo zavarovano območje, ki ga imenujemo narodni park. Žal je tako, da ne ustreza kriterijem IUCV (svetovna zveza za ohranitev narave) za narodni park.

Pot iz Leskovce, ki seveda zdaleč ni edina, mi je že kar domača in tako sem se navsezgodaj zjutraj sama podala v hrib. Občutenje svežine zelenih listov ob glasnem žgolenju raznovrstnih ptic je bil zagotovo lepši del dneva. 

Varstvo naravnih vrednot

Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije. Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. To so geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. 

 šmarna hrušica

Šmarna hrušica je zame novo ime med rastlinami. Raste predvsem na previsnih južnih pobočjih, kjer jo boža dvigajoč topel zrak z dolin. 

Za zavarovanje narave uporabljajo posamezne države različne oblike zavarovanih območij (kategorije) in jih tudi različno poimenujejo.
 

 Clusijev svišč

Med ljudmi se ga bo vedno držalo ime encijan. Večina nas ve, da je zavarovan, zato ga seveda ne nabiramo za šopek. Pa saj tudi ostale rožice ni potrebno trgati, da bi jih občudovali. Najlepše so vedno v svojem okolju.

V Sloveniji opredeljuje sistem zavarovanih območij Zakon o ohranjanju narave (Ul, 96/2004)

 kukavice - orhideje

Naše divje orhideje, ki jih je v Sloveniji prek 60 vrst lahko najdemo vzorno opisane v Galeriji. So zaščitene, ogroža jih večkratletno gnojenje in košenje travnikov. Množična rastišča najdemo na pašnikih ali na območjih, kjer ni intenzivnega izkoriščanja kmetijskih površin.

 bukov kozliček

Hrošči potrebujejo uravnovešeno okolje in kar nekaj let za svoj razvoj. So jasen bioindikator stanja naših gozdov in naravnega okolja.

Zavod RS za varstvo narave vsako leto meri populacijo hroščev. Pri tem poziva vas, ki želite svoja opažanja deliti in pomagati pri štetju, da vpišete svojega hrošča na za to pripravljeno spletno stran. Vpis je enostaven, ne pozabite priložiti slike.

Veličasten razgled z Blegoša. Spodaj koča na Blegošu, zadaj najprej Porezen, potem Spodnje Bohinjske gore in Triglav v beli preobleki.

Spodaj še dva citata, ki jasno kažeta izvirni greh usmerjenosti k izkoriščanju vsega kar nam je bilo dano, ter nasprotno razmišljanje "primitivnih" ljudstev.

Sveto pismo Stare zaveze:

“Plodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji”

“Plodite se in množite ter napolnite zemljo! Strah in trepet pred vami naj navdaja vse živali na zemlji in ptice pod nebom, vse, kar se giblje na zemlji in vse ribe v morju: vse je izročeno vaši oblasti, vse, kar živi, naj vam bo za živež: vse to vam dam kakor zeleno zelišče”

 Indijanski poglavar Seattle (1854):

...  Vse je povezano z vsem. Človek nima hierarhičnega položaja v vezenini, ki se ji pravi življenje. Živali, človek, gore in reke tvorijo družino, življenjsko skupnost. Narava ni sovražnik. Do živali se je treba obnašati kot do bratov. Kar se stori naravi, zemlji, se stori človeku samemu in njegovim otrokom. Narava kot izvirni pogoj življenja ni lastnina, s katero bi trgovali, nismo njeni lastniki, temveč nam je dana v uživanje.

...Odgovor na ponudbo Abrahama Lincolna da indijancem kupi zemljo, na kateri bi bili varni, …

Ker poleti vedno hitimo proti morju, si redko vzamemo čas za mesteca v notranjosti Istre. Pustimo se kdaj presenetiti, toliko slikovitosti ne najdemo povsod. Ko bi znali prisluhniti kamnom na poti, bi se nam razkrila tisočletna zgodovina obleganih mest.

Grožnjan je že od leta 1965 predvsem mesto umetnikov. V opuščenih hišah poleti organizirajo likovne delavnice, sem pa se nekateri likovni ali glasbeni umetniki iz Hrvaške ter Slovenije tudi trajno preselijo.

Pa včasih ni bilo tako, nekdaj obrtniško mesto je sedaj umetniško.

V času Parenzane, ozkotirne železnice, ki je povezovala Trst s Porečem, so ljudje tukaj prav lepo živeli od trgovanja v Kopru in Trstu.

Mestece je imelo leta 1920 še 1.700 prebivalcev, danes jih premore manj kot 200. Leta 1956, po priključitvi cone B k Jugoslaviji, se je v Italijo odselilo 2/3 prebivalcev.

 pastirska koča - kažun

Prvi pisni viri o Grožnjanu segajo v leto 1102, nekaj časa je bil pod Beneško oblastjo, ki se je trudila obnoviti poljedelstvo predvsem s slovanskimi prebivalci. Vsem, ki so bili pripravljeni prevzeti zemljo, so le to podarili z obvezo, da jo v petih letih spremenijo v rodovitno. Davkov in druge delovne obveznosti pa so bili oproščeni celih dvajset let.

Da je bilo mestece zgrajeno že v srednjem veku, lahko ugotovimo po načinu gradnje (zbito naselje vrh hriba).

Tukaj so našli ravno tako mozaike in druge ostanke bogate Rimske dobe.

V Motovunu, osrčju tartufskega raja, vas bodo želeli predvsem gurmansko zadovoljiti.

Mestece z bogato zgodovino je preživelo na hribu za obzidjem iz 13. in 14. stoletja in se še danes lahko pohvali s skoraj 1000 prebivalci.

Poletja so namenjena filmskemu festivalu.

Motovunski gozdovi pa z bogato bero najžlahtnejših belih tartufov skrbijo za stalno turistično ponudbo kraja, ki že neverjetno spominja na Toskano.

Motovun, umeščen nad dolino reke Mirne, leži tudi na preseku zemeljskih silnic, ki mestu dajejo odprtost in pozitivno energijo.

Takole bi mirno lahko preživela ves dopust. Posedanje v senci murve, opazovanje istrskih mačk, uživanje ob vonjavah rožmarina ... Le otroci bi verjetno želeli kljub vsemu na plažo.

Moj obisk Boča zadnji vikend ni bil zgolj slučajen, kajti začel se je nov, 10. cikel predavanj za varuhe gorske narave. Meni in še pisani druščini ljubiteljev ohranjanja naravnih lepot bodo še dodatno popestrila vikende v hribih.

Začeli smo zavzeto, ob zakurjeni kaminski peči z dežjem v ozadju. Pa se je le dovolj zjasnilo in nadaljevali smo zunaj, kjer je najlažje opazovati rastline v njihovem naravnem okolju. Prav tako pa tudi nismo mogli ostati le ob vznožju, je bilo treba splezati tudi na vrh.

 Boč

Če se na vrhu Boča povzpneš še na razgledni stolp, dosežeš magičnih 1.000 m višincev in odpre se ti prekrasen razgled na predalpsko hribovje. Me je kar veselilo, ko sem nasproti Pohorja prepoznala obliko Lisce, Kuma, Donačke gore...

Nastanjeni smo bili v koči Velikonočnici, ki sem jo kar nekaj časa iskala, saj je novejšega datuma kot obstoječi zemljevidi. Ima pa ime po edinstveni cvetlici, ki raste samo še na majhnem delu Boča in je prav zanjo ograjen del travnika. Povsod drugje so jo že neusmiljeno potrgali in je tako ena najbolj ogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji.

Vendar tudi ograja ne zadošča, zato imajo krajani urejeno dežurstvo, da jo varujejo pred vsiljivci.

 foto Peter Pehani
Velikonočnica na Boču 

V Sloveniji imamo od leta 2004 z Zakonom o ohranjanju narave (in prilagoditvijo evropski zakonodaji)  zaščitenih nekaj čez 210 prosto živečih rastlinskih vrst.

Verjetno marsikdo ne ve, da so med njimi tudi tako zelo, za naše razmere, množične cvetlice, kot so veliki zvonček ali kronca, ciklama in teloh, ki jih sicer lahko naberemo za en šopek, ne smemo pa jih presajati ali drugače vzgajati kot v naravnem okolju.

Kronce ali Laški zvončki zgodaj pomladi v Krakovskem gozdu

Ciklame avgusta na vrhu Ciclja

pozno pomladanski Črni teloh na Kisovcu (v družbi Čemaža)

Se pa včasih najde presenečenje tudi sredi vrta. Takole se nam je lansko pomlad med posajene tulipane sam vsadil zaščiten Močvirski tulipan ali Močvirska logarica.

 glej orhidejski raj

Vsekakor pa še vedno ne morem pozabiti dišečih polj istrskega Kamenjaka, kjer je ogromno rastišče divjih orhidej, Kukavic, ki ravno tako sodijo med zaščitene vrste. Tudi na Krškem polju jih je ogromno.

Kar nekaj novih spoznanj o flori in favni je za nami, čaka pa nas še ogromno zanimivih področij. Naslednjič poročam z Blegoša!

Še kar ne morem verjet, da smo v Škofji loki naredili več višincev kot ponavadi v visokogorju. Če kdo ne verjame, kakšne strme klance lahko najdeš, naj se poda po označeni poti.

Aleš je že podrobno opisal zadnje trekinško doživetje.

Meni se pa še kar smeji, ko pomislim na skrite kotičke, ki sem jih tokrat odkrila.

Zagotovo sem videla najlepši kamen doslej. 

Skorajda sem obupala nad strmim klancem, ko sem v nekem trenutku ugotovila, da še najhitreje napredujem po vseh štirih. Neverjetno, z rokami sem grabila za borovničevje in se vlekala navzgor. Res je pomagalo, šlo je mnogo hitreje, dokler nisem z glavo skorajda trčila v nekaj florescentno zelenega. Bila sem osupla. Bil je kot privid in seveda sem takoj fotkala. Je že kdo videl kaj podobnega. Nikakor ni umetno pobarvan. Sredi čiste divjine je in žari. Alge morda?

V dolini ob bistrem studenčku pa mlin čemaž! Preproge čemaža so me vabile, pa tokrat ni šlo.

Če ne najdem čemaža v bližini, sedaj dobro vem, kje raste v obilju. Sami lepi konci.

Mehke gozdne poti, ko se noga nežno pogrezne in tvoj korak zaduši plast mahu in listja pod nogami. Ko valoviš omamljen od pomladnega sonca.

Potem se pogrezneš v temo in s svetilko odkriješ pravcati kraški svet, ki je pod površjem. Tako blizu, pa tako skrit. Kevderc. Večina pohodnikov na Lubnik se ne zaveda kaj zamuja.  

Pa ni potrebno niti na hrib. Samo sprehoditi se po avtomobilom nedostopnih starih ulicah se je potrebno in že ugledaš Škofjo loko v povsem novi luči.

Jo poznam? Nikakor. Vsakič znova, tokrat tretjič na trekingu, mi odkrije le majhen delček svojih skrivnosti. Vsakič je bolj čarobno.

Alešu v odgovor na 9 in pol ur. Zato.

Naj kar takoj povem, da je tale zapis daleč od strokovnega članka! Je le predstavitev realizacije ene mojih idej, ki je v nekaj mesecih prerastla na vsedružinsko, malce drugačno ukvarjanje z urejanjem lastnega vrtička.

Večkrat sem po spletnih straneh zasledila zapise o drugačni nasaditvi gredic, ki jih od časa postavitve naše Pixne kar pogrešam. Od nekdaj rada brskam po zemlji, posajam rože, z zelenjavo pa nisem imela sreče. Naš vrt je bil na severni strani hiše in tam res ni zraslo skorajda nič razen buč, zato smo teren zasuli in gor postavili lopo.

Kako torej začeti? Prebrala sem, da se vrtne rastline rade tudi same posejejo na razpadajočih ostankih debel, kjer je zemlja topla in mehka od živahnega razkrajanja. 

Zato smo šli v Horjul, kjer nam je Stane razrezal smrekovo deblo na velike hlode. In naš avto je prvič trpel, ko smo vozili deblo proti domu.

Izvedbo visoke grede mi je v praksi pokazal Robert - Gradiščan, ko smo kolovratili peš proti morju. Pri njemu, ki je res strokovnjak za urejanje svojega vrta, sem dejansko lahko opazovala, kako izkoristi deževnike in drug organski material za gojenje najboljše bio zelenjave.

Tako smo zgodaj jeseni začeli z zbiranjem vsega potrebnega materiala, ki je bil pri roki. Mitja se je spoprijel s praznjenjem starega kompostnika, kamor smo odmetavali predvsem pokošeno travo in ostanke žive meje.

Grede sem si zamislila v visokih zabojnikih, ki smo jih našli v akcijski ponudbi bližnjega trgovca. Za ohranjanje toplote, sem reže tapecirala z večslojnim vrteksom.

Bila je to prava delovna sobota, ko smo skupaj postavili temelje novega vrta na odsluženih betonskih ploščah, ki so zabojnike dovolj dvignile, da bo zemlja ravno prav odcedna.

V vsako gredo smo položili debel hlod. Me prav zanima, koliko let bo trajalo ogrevanje s takšno biomaso?

Suhe in sončne dni sem še naprej izkoriščala za nabiranje potrebnega materiala. Jesensko listje sva z Leandrom nagrabila po gozdu na krtinskem hribu in zvlekla vreče domov.

Za dobro "vrtno" zemljo pa smo se zapeljali vse do Krškega polja, kjer smo naložili vreče s konjskim humusom. Pravijo, da je najbolj hranilen od vseh gnojil. Kako smo vozili? Z avtom, seveda.

 foto: Tom Gomizelj

Tom je na tem polju v romskem naselju naredil nekaj čudovitih fotografij.

Končno sem imela skoraj vse sestavine zbrane in začela sem plastiti. 

Najprej izmenično smrečje, vejevje, zemlja iz kompostnika in na koncu listje.

Zadnjo potrebno plast sem nabirala že skoraj pred zimo. Strgala sem zemljo izpod korenin v gozdu in se med tem početjem ujela v ledeno past. Zadnjo plast zemlje sem položila na grede in jih pustila počivati do zgodnje pomladi. 

Spoznala sem, da jutranja zmrzal na močvirnem travniku in avtomatik ne gresta skupaj. 

Avto sem pustila na obronku gozda, ko pa sem želela domov, ni šel nikamor več. Kolesa so se vrtela na mestu, avto pa niti za ped naprej ali nazaj. Rešil me je šele Jano, ki me je z vrvjo privezano na svoj avto potegnil ven do ceste.

Februarja je bil na vrsti domači mojster, ki je naredil pokrove in visoke grede so se spremenile v prave tople grede. Zemlja se še ni prav veliko posedla, prostora za rast še ni veliko, zato bodo pokrovi primerni samo prvi in drugi mesec. Kasneje pa jih verjetno ne bomo več potrebovali.

Z veseljem smo posejali prva semena in sedaj že nestrpno čakamo kaj bo vzklilo.

Po treh tednih so vrstice mladih sadik že vidne. Veselje in pričakovanje pa je še vedno veliko. 

Nekaj dni kasneje je berivka in rukola že dnevno na naših krožnikih.

Ne vem še točno, kako bo izgledal naš vrt. Želim si samo veliko mlade solate, ki jo bom sejala vso sezono, sveže začimbe in pa seveda cvetje, veliko pisanega cvetja med zelenimi rastlinami.

In najpomembnejše, končno bo naš vrt na celodnevnem soncu! 

______________

Dodano čez leto:

V prvi gredici odlično uspevajo rdeča, rumena in bela blitva, čiliji in pehtran.

Paradižnik je predvsem previsok. Podpiram ga z 2m visokimi palicami, obrezujem kolikor se da in iščem drugo sorto za naslednje leto.

Radič štrucar in endivija. Moja solata!

V jeseni sem posejala motovilec, ki se je lepo ohranil kljub dolgi zimi. Pod pokrovi in v ogrevanih gredah z lesom v notranjosti, smo ga nabirali vse do aprila, ko je bilo potrebno gredice prenoviti za novo sezono.