Potovanj se vedno veselim. Toliko bolj, če lahko letim daleč, v kraje, ki jih poznam le iz filmov. Kanado sem si zato naslikala vso v jesenskih gozdnih barvah, z gorami med bistrimi jezeri. Že vnaprej sem vedela, da mi bo strašansko všeč. Kljub temu, da je bila realnost veliko bolj vsakdanja in kljub temu, da sem za vse storitve dodatno plačevala, me začetno navdušenje ni minilo.

Največje veselje na potovanju je možnost sedenja ob oknu in spremljanja poleta v živo. Ocean, oblaki, ki me spominjajo na smetano, severno morje in končno kopno in poledenela jezera.  Ure letenja nad prostranstvi, kjer res ni nikogar. 

Tem bolj sem bila presenečena, da kljub temu neizmernemu prostoru, ljudje tudi tukaj živijo v strnjenih predmestjih. Nikjer nobenega hriba, le tisoč in več kilometrov same ravnine. Prihajamo v Ontario.

Ko sem bila še res majhna in sem peš hodila s težko torbo na ramenih domov, sem si zamišljala cesto, na katero bi le stopila in bi me cesta peljala tja, kamor bi želela. To je bilo idealno prevozno sredstvo, primerno tako za otroke, kot odrasle. Nobenih avtomobilov, le drseče cestne steze sem si zamišljala. In čez mnogo let, sem jo dobila. Ne samo tisti počasni trak, ki povezuje letališke terminale med seboj. Ne, desno je hitra cesta, za tiste malce drznejše. Vstopiš in steza švigne s hitrostjo hitrega tekača do cilja. Neverjetno dober občutek potovanja! Doživetje, ki sem ga tako dolgo iskala.

Toronto! Sama sem sredi mesta, ki se dviguje do neba. 

Ponudba sveže hrane je neverjetna! Trgovine so še najbolj podobne tržnicam, kjer ponujajo ogromno zelenjave in predvsem sveže kuhanih jedi. Vso hrano pripravijo pred kupcem, lupijo, režejo, pakirajo... Lahko vzameš domov ali poješ za mizico sredi trgovine. 

Ko sem spraševala, kako najceneje pridem do Niagarskih slapov, so me posvarili, naj ne grem z vlakom, ampak z avtobusom. Le ti so modernizirani, na busih imaš celo dostop do interneta, voznik na redni liniji pa je hkrati tudi turistični vodič. Pred vožnjo napove, kje vse se bomo vozili, sproti oznanja imena postaj in lokalne zanimivosti. Kljub temu sem pri povratku šla preverit kaj ponujajo na železniški postaji. Nekaj nesrečnih turistov je obsedelo v polni čakalnici. Vlak, ki bi po voznem redu moral priti, ga ni bilo. Vse, kar so potniki dobili, so bile vizitke uprave železnic, kamor naj se pritožijo. Cene vozovnic pa so trikrat dražje od avtobusnih! 

Ko sem že pri drugi menjalnici prebrala valute, ki jih "prodajajo", sem morala spet preveriti, če res lahko kupim nekaj nemških mark. Pa so mi prijazno razložili, da imajo tam sedaj sicer evre in da mark ne morem dobiti. Pa me je še vedno zanimalo, zakaj so potem tudi lire in franki še vedno navedeni. Odgovor je enostaven, takšne table imajo že vsa leta, kaj bi jih menjavali. Očitno se zaradi tega nihče ne vznemirja, vsaj ne tako, kot pri nas, ko smo že na novega leta dan menjavali in brisali vse po vrsti. Morda pa so le daljnovidnejši. Čez sedem let... vse prav pride.

Če je življenje v Downtownu podobno vsem prestolnicam, kakšno je potem na obrobju? Zapeljala sem se do zadnje postaje podzemne in  sprehodila do kave v lokalnem pubu. Nič posebnega, življenje kot kjerkoli v naših blokovskih naseljih. Le mnogo več azijcev je na ulici in še več najstnic, ki so si po stilu oblačenja vse podobne. Pa prav nič ogromnih ameriških avtomobilov ni bilo videti. 

Če se v Londonu prebivalcem niti ne sanja, kaj sodi v koš za ločene odpadke, si v Torontu na vsakem koraku izjemno prizadevajo za osveščanje. Koši vseh oblik in barv (tile niso ravno vzorčni primeri) prav vabijo, da ne mečeš plastike k papirju in obratno. Celo pri ponudbi kave imajo posebej označene kozarčke in palčke, ki so iz recikliranih materialov. 

"Domača" ponudba na tržnici je pestra, da res ne veš, kaj bi izbral. Le pri cenah sem se vedno uštela. Nikoli namreč ne veš, ali je v ceni že vračunan davek ali ne. Večinoma so vse cene brez davka in na koncu, ko se že odločiš za (pre)drag nakup, ti povedo, da je napisana cena treh dolarjev veljavna samo za zajtrk, drugače je enkrat dražje, posebej pa na koncu pribijejo še taxo. Po vrnitvi sem v Ljubljani neznansko uživala v naših cenah. Samo dva evra trideset za toast? Končna cena?! 

Vedno se srečujem z istim problemom. Kaj naj pijem? Moj, ne najbolj posrečen izbor pijače v dneh bivanja v hotelu je vključeval tudi vodo iz pipe, čeprav je imela rahel priokus čistila. Zato sem raje kupovala vodo v trgovini. Le da sem v deželi vodnih prostranstev izbrala ravno vodo iz Italije? Imela sem na voljo kavomat, le da imam rada kavo z mlekom. Pri vsej ponudbi organske hrane nisem našla niti enega pasteriziranega mleka. Seveda se mi je le homogezirano mleko redno pokvarilo že naslednji dan. Sokovi so bili vsi po vrsti presladki. Kozarec vina morda? Izbira bi bila že prava, le da vina, piva in vseh alkoholnih pijač ter tobaka ne moreš kupiti skorajda nikjer.

Vino prodajajo samo v specializiranih trgovinah. Eno sem našla šele zadnji dan bivanja v mestu. Lahko pa kupiš de-alkoholizirano vino. Meni se je zdela ideja kar sprejemljiva, dokler nisem poskusila. Ne priporočam, razen če imate radi postani malinovec.

Kajenje pa itak ni dovoljeno prav nikjer. Ob prihodu sem morala najprej podpisati, da mi bodo zaračunali ekstra 270 dolarjev, če bi kadila v hotelu. Potem so mi vseeno ekstra zaračunali dostop do neta, čeprav ga ponujajo v opisu. Ker ponujajo možnost, ne pa dejansko uporabo. 

Mesto pod mestom. Tri dni je trajalo, da sem odkrila, da je spodaj pod visokimi stolpnicami nekaj kilometrski labirint trgovin. Ure in ure lahko hodiš naokoli, nešteto je trgovin z vso ponudbo, le vrnitev na izhodišče zahteva dober občutek za orientacijo. 

CN Tower je ikona Toronta in je s svojo višino 553 metrov še vedno najvišja samostoječa zgradba na svetu. Nanj vozi hitro dvigalo, ki te popelje na glavno ploščad. Od tam do vrha pa je še 33 nadstropij. Ko sem prvič ugledala ljudi na zunanji strani ploščadi, sem pomislila na vzdrževalce v ekstremnih delovnih pogojih. Ker se je prizor pojavljal kar vsak dan, sem le ugotovila, da gre za izjemno donosen adrenalinski show, ki ga ponujajo po imenom EdgeWalk.

Spodaj pod stolpom je stadion s pomično streho. Takšen je pogled na baseball igro in navijače z vrha - slikano čez stekleni pod.

Pav blizu mesta je otok, zelena oaza, ki jo mestne oblasti malce na silo želijo spremeniti v velik zelen zgodovinski park. Kljub temu nekaj staroselcev vztraja in živi še naprej svoje življenje v lesenih hišah brez cestne infrastrukture in drugih ugodnosti. Ladijca vozi na otok vsake pol ure in je vedno polna. 

Znamenite divje kanadske gosi se v veliki jati sprehajajo v parku. Še malo in odletele bodo proti topli Kaliforniji.

Toronto ob jezeru Ontario. Pogled z otoka pred mestom.

Po nekaj dneh, ko se utrujena in polna vtisov spet vrnem domov, me od cele poti najbolj razveseli pozornost mojih ljubljenih. Še vedno je najlepše doma.

Reka Niagara se pretaka iz velikega Eriejskega jezera v jezero Ontario v Kanadi.

 Niagara pred slapovi

Višinsko razliko med jezeri pa premosti tudi tako, da ustvarja veličastne Niagarske slapove.

 gromozanska luknja

Podkvasti slap (Horseshue Fall) meri v širino kar 790 m, v višino pa 53m, medtem ko Ameriški slap (American Fall) meri 320 m v širino in 30 m v višino.

 Kozji otok

Med slapovi je Kozji otok, kjer je postavljen kip Nikoli Tesli, ki je na Niagarslkih slapovih prvi zgradil hidroelektrarno.

 ameriška stran

Večinoma idiličnih fotografij ne prikazuje širše okolice reke, ki je na tem mestu ujeta med mesti Niagara Falls v zvezni ameriški državi New York in Niagara Falls v kanadski provinici Ontario.

 kanadska stran

 podkvasti slap

Po priporočilu vseh vodnikov je ogled slapov z ladijco nekaj, kar res moraš doživeti.
 
 pelerinarji

Pred vkrcanjem dobiš pelerino, ki pa zdaleč ni dovolj za zaščito pred vso količino vode, ki prši po zraku v bližini slapov. Z ladijce prideš moker in to moraš vzeti kot del doživetja.

 Ameriški slap

Je pa zato bližnji pogled na slapove toliko bolj vznemirljiv.

 najbolj znani slap

Skoraj v osrčju slapa le tega seveda sploh ne vidiš. Veter piha in močan dež zastira vsakršen pogled. Le trenutek kasneje, ko se ladijca obrne okoli svoje osi, se zaveš, da si le nekaj metrov stran od neznanske moči narave.

 Niagara brzice

Reka Niagara je irokeško ime za grmečo vodo. Seveda boljšega opisnega imena skorajda ne more imeti. Reka nadaljuje svojo pot proti Ontariju v kanjonu, ki pa ga vsako leto za 1,5m podaljša, saj slap izpodkopava apnenčasto plast in se tako pomika nazaj.

 Niagara Falls

Niagarski slapovi so lahko dostopni po cesti in zraku, nikakor pa z vlakom (o tem več naslednjič), sredi urbanega naselja in množično oblegani s turisti. Kljub temu lahko dan preživimo v sožitju z naravo, saj v okolici ne manjka urejenih parkov, kjer lahko nadeš kotiček tudi samo zase.

Priprava trekinga se je že zdavnaj začela.  Progo si seveda najprej zamislimo po karti, vsaj približno izberemo kontrolne točke, poiščemo zanimive kotičke, seveda še vedno s prstom na mizi, potem šele sledi tisti najbolj luštni del.

Gremo ven!

Iskanje izbranih točk v naravi - trasiranje -  je prav tako zanimivo kot tekmovanje samo. Iskanje primernih prostorov za KT in hkrati odčitavanje GPS koordinat, je čisti organizacijski del, pa vendar si znamo takole popestriti popoldneve:

Gozd se že preoblači, nabrali smo celo že nekaj kostanja, ki ga je letos zares obilo. Z zalogo kostanja za piknik res ne bomo imeli težav.

Doma imamo mojstre, ki nam preurejajo dvorišče in cevi pod zemljo. Končno bomo imeli ob nalivih malce lažji spanec. Zadnje čase nam je že majhna ploha zalila klet.

Ampak, ko gredo mojstri domov, se mi zapodimo v gozd, pa v hrib, po vsaj eno ali dve točki na progi. Temno je že, ko smo spet doma.

Se pa nam zato čez vikend ni nikamor mudilo in smo se nastavljali soncu in burili domišljijo. Pohod na Kompotelo, še bolj pa prečenje Ježa me je popolnoma navdušilo. Ne le, da imam sedaj v planu peljat Krte na ta pohod, še več; 

Tudi za naslednji Krtinski izziv - 2012 sem našla povsem novo traso. Ta bo pa res lepa!

Tule spodaj se bomo podili.

Sem vedela, da bo kmalu doletelo še mene. Nova podoba bloga se na ogled postavlja.

Ravno, ko mi postane preveč udobno, se moram navadit na kaj novega.  Glavni argumet pa ni oblika, ampak izogibanje težavam pri oddajanju komentarjev na blogu.

Torej, sprejemam to dolžnost, saj ni tako zelo hudo.

Sobota zgodaj zjutraj in midva na poti proti Kamniški Bistrici. Vremenska napoved je bila za dopoldan dokaj ugodna, otroci še spijo, dan se prebuja, ko zapustiva parkirišče pri Domu. Mimo naju pelje še nekaj avtomobilov, ki so namenjeni proti Jermanci.

Zagrizeva v hrib po označeni poti na Kamniško sedlo. Mene danes noge kar neso, jutro mi daje zagon. Mimo postaje žičnice, še malo strmo navzor, čez cesto in še malo v hrib, ko že dohitiva pohodnice, ki so pričela na Jermanci. Hitra sva, kot še nikoli.

Prvič zavestno ne upoštevava napisa na deblu in se podava v "napačno" smer.

Malo po uhojeni potki, čez suho strugo hudournika in že je pred nama lepa, neoznačena, vendar dokaj uhojena steza.

V lepih okljukih se dviguje vse do malce zapuščene lovske koče. Ena ura hoda je za nama.

Vendar je najin cilj višji. Za kočo se prične še bolj strma in ozka potka, ki naju pelje najprej na greben Črnega vrha. Tišina v gozdu in samotne poti obljubljajo, da bova sama na vrhu. Malo kasneje pa ga že gledava čisto od blizu:

 
Kamniški dedec, v ozadju pogled na Kamniško sedlo.

Čisto pred vrhom dohitiva še en par, ki tukaj ni prvič. Skriti biser imenujeta tale vrh in ne zaman,
razgledi, ki nam jih ponuja so več kot fantastični.

 
Kokrško sedlo in Grintavec

 
Planjava in Lučki dedec nad Korošico,

v dolini pa v meglice zavita Ljubljana.

Malo čez deseto sva že nazaj pri Domu. Prehitro za tak jasen dan brez oblačka.
Še osvežitev v ledeno mrzli vodi Kamniške Bistrice,

in pa kavica na ranč prostoru z dnevno sobo pod Štruco in Skuto.

Bil je to dan za nekaj svežega, novega, dostopnega in predvsem dan za razglede in vzdihovanja.
Kljub čudovitemu pohodu se nama toži po vrhovih.

Uživali smo ob sončnem vzhodu,

in ob sončnem zahodu

Vmes je bilo VROČE!

 foto: Flori

Tudi na morju ...

..., se zgodi.

Smo bili več v vodi in prav nič pozorni na druge vrste plavalcev.

Nisem več za vroče.

dopolnjeno 13.8.2011

Moja odločitev, da preživim en delovni teden v Londonu, se je izkazala za precej naporno doživetje. Odhajam zjutraj, zvečer se vračam v začasni dom, nekaj fotk z množico vtisov pa le lahko delim.

 St. Barnabas

Na vogalu je mini park, kjer posedam s kosilom v naročju.

Mavrica nad našo ulico. Vreme je čisto angleško; piha mrzel veter, dežuje in hkrati sije sonce. Prvi dan sem kupila toplo jopico, katero imam vseskozi seboj. Nobena zima mi ni bila tako mrzla kot to poletje.

Sosedov maček me ves čas nadzoruje. Saj ni čudno, ko pa pijem kavo namesto čaja.

Pogled na Temzo z mosta v bližini.

Dog parking? OK, že razumem.

Izposoja koles. Moram testirati še s svojo Urbano, morda pa deluje.

Herkul, skrit za drevesi. Postaven, ni kaj!

Dostop do sobice v vrhu stolpa. Za popoldanske nadure.

V sredo popoldan na pikniku v enem od res ogromnih, urejenih in zelo obiskanih parkov.

Srhljivi napis in predel mesta. Nikar!

Tako se prodaja! Da je veselje tudi pogledat.

Neverjetno, kako podzemna funkcionira. Vlaki vozijo v vse smeri, neprestano in vsi so optimalno zasedeni.

Jerebike na ulicah! Le njih nisem pričakovala. Pa vendar vidim vse, od sivke in rožmarina, do kaktej in ciklam. Vse leto. Zavidam jim to milo klimo.

Razdejanje pouličnih nemirov naslednje jutro. Mondene trgovine so razbite, življenje teče dalje.

Opozorilo, ki zaleže. Pred prehodi še vedno gledam desno, avtobus pa prihaja z leve. LOOK LEFT! (glej spodaj!)

Priprave na olimpijske igre 2012 so že v polnem teku. Med drugim vadijo zaporo cest in spremenjen režim avtobusnih prog. Na žalost ravno to nedeljo, ko se bo meni mudilo domov. Kajti domov se mi mudi, zelo. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje imela takšno domotožje.

Nov trend otroških koles? Pa kako hitri znajo bit!

Saj je v redu, če gledaš levo, vendar bolj zaleže LOOK RIGHT! Vsaj v Angliji.

Lanski tolminski treking me je povsem navdušil, ker sem lahko splezala na moj priljubljeni Krn. Tako visoko kot lani letos nisem bila, smo pa užili dan do zadnje ure, da sem koncu lahko samo rekla, da, to je to!

Zasedba naše ekipe je bila tokrat drugačna.

 na startu Ultre

Aleš se je postavil na start proge za Ultro in začel na polno. Le slikala sva ga lahko in zaželela srečno na progi. Kakor vem, mu je šlo prav dobro, dokler ni začel preveč razmišljati o nevarnostih zdrsov po pobočjih.

Sama sem se odločila, da vzamem s sabo Leandra in sva jo mahnila na Pohodniško, 20 kilometrsko progo po tolminskih hribih. V čakanju na Aleša bi torej imela lahko ves dan časa za druženje in spoznavanje novih poti.

Opremljena s karto in dobro voljo sva se priključila skupini, ki je kar hitro začela pobirati prve kontrolne točke. Na Kuk smo prišli skorajda v koloni, vsi zasopihani in ogreti. Naprej pa smo jo že mahnili vsak po svoje. Če bi le v pravem trenutku pogledala na karto in ne kar takoj zavila na markirano pot, bi videla, da greva prehitro proti KT4. Ko sem le spoznala, da sva zašla s smeri, nazaj nisva več hotela.

 po brezpotju

Napako sva raje popravljala kar čez drn in strn, naravnost navzgor po srninih poteh. Vmes sva našla še lepo jaso, veliko trnja in kopriv, dokler le nisva zagledala zastavice na lovski preži.

 KT3

Pot proti Planini Stador je bila lepa in razgledna, kjer je bil Tolmin že daleč spodaj.

 na Kobali nad Tolminom

A bilo je treba še više, povsem na Kobiljo glavo (1.475m) sva se namenila v iskanju prečne poti do Planine Lom. Na KT4 so nam svetovali prečno pot, ne grebensko. Vendar prečne poti nisva našla ne midva, ne dve skupini podhodnic, ki sta prišli za nama. V iskanju zaraščene poti smo bredli po tako visokih travah, da so fanta povsem prekrivale.

 

Takrat pa se je dvignila meglica, prišel je oblak povsem nad nas in pričelo je prav močno deževati. Skupina pohodnic se je obrnila in vrnila nazaj na znano pot, midva pa opogumljena nadaljevala, ker sva končno našla grebensko pot Klonic, ki je bila lepo uhojena. Fotoaparat je žal moral v nahrbtnik, zato slik naslednjega odseka ni. Pričakovala sva lažji del, saj sva že dosegla najvišjo točko poti, vendar se je odiseja takrat šele dobro pričela.

Namočena od dežja je bila strma streza dol z grebena presneto nevarna. Hoditi sva morala zelo počasi in previdno, dež nama je spiral blatne dlani, saj sva šla včasih tudi po vseh petih, če štejem tazadnji.

Na Planini Lom je dež le ponehal, preoblekla sva se in na srečo hitro našla lepo pot pod Tolminskim Triglavom. Tukaj sva ponovno srečala iste pohodnice, ki so se na vrhu obrnile in prišle do tukaj po spodnji poti. Do Poloj je bilo lepo, potem pa naslednja kozja blatna stezica cik cakoma navzdol. Spet je drselo, bilo blatno in naporno predvsem za kolena. KT5 na Žabijskem vrhu je obetal, da bo kmalu konec, vednar sem se spet uštela.

Namesto, da bi se vrnila in se spustila po spodnji lažji poti, sva nadaljevala naravnost navzdol. Čakala naju je ponovno neverjetna strmina, drugačnih Tolminci očitno sploh ne poznajo. Le da je bila tukaj zadeva še prepadna, na srečo vsaj ponekod varovana z jeklenicami.

Medtem naju je klical Aleš, ves bolan od skrbi za naju, kako se prebijava sama po dežju in neznanih poteh.

 Tolminska korita

Midva sva sestopala počasi in nadvse previdno. Nekaj trekerjev naju je dohitelo šele tukaj, medtem, ko so ure kar minevale.

 topli izvir

Spustili smo se povsem na dno korit, ki s svojo lepoto zaslužijo mnogo daljši obisk, kot sva si ga lahko privoščila. Pot do Tolmina je bila kratka, treba pa se je bilo povzeti še na grad nad mestom, še na en kucelj torej. Kozlov rob je prava sprehajalna in trim steza za domačine, pa še učna pot je lepo opremljena. Do sotočja, kjer je bil naš Cilj, sva prišla ravno po devetih urah hoje in zdaleč ne tazadnja.

Leander pa ves navdušen in hoče še. Še hribov in še treking doživetij. Kaj čem bit drugega kot srečna.