Toliko dogodkov se je zvrstilo v zadnjih dveh tednih, da jim komaj sledim. Zato sem hvaležna današnjemu vremenu, da mi je z obilico dežja omogočil nekaj ur mirnega uživanja, biti lahko samo doma.

Kje je že sončen dan v Italiji? Ob morju v Gradežu je preveč pihalo, pa smo se ustavili v Ogleju (Aquileia). Pravzaprav ne vem veliko o Oglejski nadškofiji, ki je včasih obsegala velik del današnjega slovenskega ozemlja. Odprt muzej ponuja vpogled v zgodovino, kolikor nismo videli ta dan, lahko mirno pogledamo še naslednjič.

 kava, moja najljubša

Doma sem na dan pred prvim majem kurilila les. Močno sem zadimila pol Krtine, naravnost iz sveže obrezanega grmovja okoli hiše. Kres pa ja mora bit, kajne?!

 ogenj in vonj lesa

In četudi smo bili zaradi vremenske napovedi doma za prvi maj, smo le našli zgodaj zjutraj dovolj poguma, da smo se zapodili po okoliških gozdovih. Vsaj do Cilclja je treba iti.

 strma lovska pot

Kaj takega se mi ni zgodilo že dolgo, sredi trgovine ugledam te barvite in vzorčaste skodelice in ne morem naprej. Želja po teh barvah je močnejša, moram jih imeti. Doma brezkompromisno zamenjam vse na policah z novim kompletom in sedaj se vsako jutro nasmehnem tej živahnosti, ki me pričaka. Ni mi žal. 

 moje skodelice

Na novo sem odkrila enkratno trim stezo na Šumbergu. Mehkoba poti in zanimiv teren, predvsem pa zelen in živahen gozd poln ptičjega petja, zvablja tja kar precejšnje število rekreativcev. Zadnje tedne sem tam kar pogosto, če me pa še spremljata moja fanta, je pa dan popoln.

 trim steza v gozdu

"V soboto grem na pot okoli Ljubljane" povem doma, brez pričakovanega odziva. Pa pravi Tadeja, da si že od nekdaj želi prehodit POT in najmlajši ne zaostane. "Jaz tudi!" in že smo ekipa treh.

 kontrolne točke na poti okoli Ljubljane

Sredi noči nas preseneti Aleš, ki se vrne s Primoža rekoč, da gre raje z nami kot sam še naprej v temni hrib.

 za zmago

Za medalje smo bili dobri! 33,1 km je bil pravšnji trening naše vzdržljivosti. Čaka nas pot do morja in tole zadostuje za prvi dan.

Najprej pa k Muri, kjer nas čaka tradicionalen Mura challenge. Tokratna novosestavljena peterka s spremljevalci je osvojila vse zadane cilje, čevapi in pivo niso izostali. Še dobro, kajti popoldan se je temperatura spustila na 11 stopinj in nadaljevali smo raje ob toplem čaju.

 ekipa srčnih

Kaj se zgodi s ptički brez gnezda? Žal jim življenje ne prizanaša in le ugibam lahko, kaj jih je tako brezmilostno prehitro pognalo ven pred lačna mačja usta. Žalostna sem, ker jim nisem znala niti zmogla pomagati.

 nebogljenčki

Spet eden od potepov, ki se je razvil v pravi pravcati treking. Kako se lahko zgubiš sredi kamniškega vrha in namesto na planino Osredek vodiš nič hudega slutečega sopotnika direktno na Krvavec? To bodo še zgodbe! Upam, da mi oprosti.

 malce adrenalinska

Počutje odlično, zmožnost tekanja po hribih nič manjša, le malce bolj občutljiva na vsako dvoumno besedo postajam. Sedemnajsti dan na postu s sadnimi in zelenjavnimi sokovi se počasi pozna na mojih reakcijah. Nič takega, kar ne bi ležanje v travi popolnoma sprostilo.

 majske trave

Neprenehoma se vrtim, me vrti, se vrtimo.

Po dolgem času se nas je vseh šest družno spravilo na hrib. Običajno imamo zato čisto posebne razloge in tudi tokrat je bilo tako.

 otroci

 Skrivnost se je skrivala v nahrbtniku in bo razkrita čez nekaj dni.

 sv. Hieronim

Izbrali smo položno pot iz Razdrtega proti cerkvi Sv. Hieronima. Pot je lepa, razgledna na Vipavsko dolino, le vreme je bilo zelo vetrovno.

 oddajnik na Nanosu

Na vrhu kar nismo mogli prešteti vseh krožnikov, bobnov in dežnikov, kot jih je poimenoval najmlajši. Kosilo na velikonočno nedeljo v Vojkovi koči je bilo toplo in dobro. Dodobra spočiti smo nadaljevali drugi del naše poti.

 Votla stena in Strane

Pot smo nadaljevali proti Suhem vrhu. Kar nekaj spusta nas je najprej čakalo, nato pa ponovno v hrib, kjer pa smo malo pred samim vrhom obrnili. Vreme se je kisalo, mi pa smo že čisto predolgo hodili, je treba priti še nazaj.

Po šestih urah hoje smo sestopili v Strane, kjer smo zjutraj pustili drugi avto.

In skrivnost v nahrbtniku? Razkrita je bila v lovski koči, rečem lahko le, da zelo slastna.

Velikonočna sobota, leskovško-gorenjevaške dobrote in obilo pomladnega sonca. Luštno!

Eni smo jo mahnili na sprehod z najmlajšimi, drugi pa so čuvali moči za popoldanski vzpon na Bohor.

Prvič letos gremo tudi Krtinci zraven (ni nam bilo treba dvakrat reči) in po nekaj postankih smo že skoraj pri vrhu.

 pri oddajniku na Bohorju

 veličastna sadna drevesa v cvetju

Kar prehitro bi morali spet dol, zato smo se odločili, da poiščemo četrti slap, ki je skrit malce vzhodno od naše predhodne Poti štirih slapov.

 skakanje čez luže

Blatno, da je kaj.

 čas za malico

Toliko cvetočih jablan in hrušk že dolgo nisem videla. 

 travniške kukavice (divje orhideje)

 čohanje medveda

Slapa sicer nismo našli, smo pa užili veliko brezpotij in pa čudovitih pisanih dišečih trav.

Vsi poskočni tudi po štirih urah hoje. Bravo naši!

Kam lahko grem, če imam od doma in nazaj točno štiri ure časa? Za Kamniško sedlo ali Veliko planino je malo premalo časa, za Primoža pa preveč. Odgovor sem našla na Kamniškem vrhu, kamor se bom z veseljem še mnogokrat podala.

Zelo dobre in natančne opise dostopov sem našla na Hribi.net, tako, da z orientacijo nisem imela težav. Če le berem o novi poti, si nikakor ne morem predstavljati, kako izgleda pot v naravi. Ko pa združim videno in prebrano, se mi slike začejo pokrivati in veselje nad najdenim je toliko večje.

 Korošak

Odločila sem se za vzpon ob Korošaških slapovih in za krožno pot prek Vrha nazaj na Klemenčevo, kjer sem pustila avto. Nekaj časa sem hodila po opisu, nakar sem pri drugem slapu zavila desno na planino. V želji, da se vrnem na opisano pot, sem se skušala prebiti čez precej strmo melišče, vendar sem namero opustila in se podala po brezpotju kar naravnost navzgor.

 

Kmalu sem bila sredi pašne planine, presenečena nad mirnostjo konjev, ki sta me opazovala.

Vonj cvetja, brenčanje čmrljev in petje ptic je bilo tako intenzivno, da tišine sploh ni bilo zaznati, samo življenja je kipelo.

Kmalu pa sem z malce olajšanja prečila markirano stezo proti planini Osredek, katere sem se vnaprej raje držala, saj vsaj dvakrat preči precej izpostavljene dele. Ves čas nisem srečala nikogar, le na začetku sem daleč zgoraj videla še enega pohodnika. Tako je bilo tudi na povsem osameli planini Osredek, že na višini 1.110 m.

 lipa na planini Osredek

 svišči rastejo tudi na Kamniškem vrhu

Nadaljevala sem po markirani poti proti Kamniškem vrhu, le ta pa se vije zadaj za grebenom in je skorajda položna daleč do sedla pod Planjavo. Šele takrat sem prešla na razgledni del poti po vrhu. Žal sonca ni bilo več, kljub temu pa me je mehkoba poti popolnoma prevzela.

 Kamniški vrh, 1.259m

Pogled na Krvavec, Ljubljanska kotlina je kot na dlani. Večkrat sem z okna svoje službe pogledovala sem gor in odslej bodo ti pogledi še bolj željni tega vonja in občutka svobode.

 strma, strma pot

Navzdol sem se podala po najbolj strmi poti doslej. Res se ne spomnim, da bi kjerkoli stopala tako zelo navzdol, zato bom naslednjič to pot izbrala raje za dostop kot sestop. Sem pa zato bila res hitro dol in v zadnji grapi sem našla še obilico čemaža. Kot nalašč za obnovitev letošnje zaloge.

 čemaž

Natanko čez štiri ure sem bila spet doma, kjer so me že čakali moji taborniki, da skupaj pripravimo kosilo.

Današnji pohod je bil moj majhen pobeg med oblake. Dober občutek je to.

Po čem si bom zapomnila zadnji treking po Golteh? Zagotovo po zaključku, po ležalniku na soncu, s pijačo v roki. Tega doslej še nisva doživela, kajti vedno sva prihajala v cilj med zadnjimi, ko je večina druščine že odšla domov. Tokrat sva si sama zelo skrajšala progo in se držala limita, ker sva se bala, da sicer ostaneva na planini brez možnosti uporabe nihalke za v dolino. Mateja se je strinjala s planom in tako smo jo mahnili skupaj naokrog.

 Smrekovec

So se mi pa Golte očitno dovolj priljubile, da sem se čez dober dan vrnila. Tokrat sicer samo na nočni pohod, ki je bil mnogo manj zahteven, amak dovolj zabaven, da sem se zavedla, da si prostega časa brez hribov ne znam več predstavljati.

 Nočni pohod z baklami

Tako je bilo tudi pred zadnjim vikendom, ko sem ugotovila, da so si moji že vsak zase splanirali dejavnosti. Taveliki na Formaratonu, tamali na Taborniškem feštivalu, jaz pa sem kar naenkrat imela dovolj časa, za kaj bolj drznega. In izbira je bila res dobra.

Ko danes gledam koliko snega je čez noč vrglo na Kamniško sedlo, se mi samo smeji. V soboto je bilo namreč tako lepo jutro, ko sva še pred soncem uspela doseči greben na sedlu. Snega je bilo le za vzorec, koča zaprta zaradi prenove, ljudi pa za preštet na prste ene roke.

 obsijana Brana

Letos prvič in zagotovo ne zadnjič.

 Pogled v lepo Logarsko dolino.

Kar hitra sva bila, tokrat le nekaj minut več kot dve uri do vrha, od koče v Kamniški Bistrici. Drugič morava manj klepetati.

V nedeljo pa na Blegoš!

 vodilna skupina

S ŠD Krti smo šli, po dolgem času spet malo v hribe. Moj drugi uradno voden pohod, z mentorjem Jernejem. Sem mu zelo hvaležna, da si je vzel čas in šel z nami.

Sem postavila šest otrok na čelo skupine, da bi uravnavali tempo in bi skupina hodila počasi. Pa so nas tile pregnani fantolini in punce tako hitro peljali na hrib, da smo bili en, dva, tri, pri koči.

 koča na Blegošu

Še nekaj malega navzgor in že smo na vrhu. Razgledi so z Blegoša fantastični.

 Blegoš

Vrnili smo se po poti Rupnikove linije. Gre za sistem utrdb ali bunkerjev, ki so jih zgradili v Kraljevini Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno kot obrambno črto pred Italijani, ki pa nikoli niso služili prvotnemu namenu.

 Rupnikova linija bunkerji v gozdu

Na prelep sončen dan se je 28 zadovoljnih pohodnikov malo pred večerom vrnilo v Krtino. Še bodo šli!

Album

Prvi treking nove sezone je jasno pokazal, kje smo se znašli po prespani zimi. Tukaj pač ni bilo več prostora za razna izmikanja in predčasne odhode s prizorišč, kot sem to lahko počela skozi zimo. Če si doma in sam, potem greš ven ali pa ne, greš daleč na hrib ali pa ne, tečeš ali pa enostavno sedeš. Vsekakor pa ne veš čisto natančno, v kakšni kondiciji si.

Zato je bil zame zadnji treking prelomen, ker mi je jasno pokazal, kje sem. To, da sva bila zadnja, me še najmanj boli. Prav nič mi ni bilo tega mar, dokler sem lahko šibala naokoli brez težav. Vedno je bila moja šibka točka le hitrost. Tudi če sem tekla, nisem bila hitra, sem pa vztrajna in lahko sem bila na progi 10 ur, pa sem še vedno z lahkoto hodila.

Tokrat je bilo drugače. Po šestih urah me je začelo boleti koleno. S tako bolečino sem se prvič srečala na Sladkih šest, ko me je še nekaj dni kasneje resno bolelo. Celo zimo sem ga čuvala, se izogibala trdim površinam, se gibala samo po gozdu in nisem prekoračila meje šestih ur. Brez težav.

Žal pa koleno ne pozablja in me je doletelo, uro pred ciljem, če bi le lahko nadaljevala v prejšnjem tempu. Nisem več smela stopiti naravnost navzdol, nikakor pa teči. Bolečina v kolenu, je bila tako močna, da sem hodila kot kakšna rakovica in tako počasi prišla do cilja mnogo kasneje.

Sedaj, nekaj dni kasneje se resno sprašujem, kakšne so moje možnosti? Nadaljevati na trekingih in upati, da bo naslednjič vse ok, je malce naivno, ker pač bolje ne bo.

Torej se lahko posvetim malce manj zahtevnim zadevam, hodim še naprej s svojimi palicami za nordijsko hojo v hribe (le kdaj si bom omislila kakšne zložljive?) ali pa opustim še to, saj je za mojo starost in postavo menda bolje, da čuvam svoje sklepe.

Kaj res?

Lahko pa se posvetim mojemu kolenu in ga skušam utrditi. Dnevno delam vaje za krepitev štriglave stegenske mišice v primeru tekaškega kolena, saj sem si po opisu težav tekaško koleno pridobila z neenakomernimi razvitimi mišicami na nogah.

Je pa še ena možnost, ki mi let sicer ne bo odštela, lahko pa si odštejem nekaj kilogramov. Če pomislim, kako bi hodila z dodatnimi 10 kilskimi utežmi, mi je hitro jasno, da bi proces deloval tudi v obratni smeri.

 hujšat bo treba

Količinsko omejujemo hrano, jem večkrat po malem, jem samo izbrano in po nekaj dneh rezultata žal še ni nobenega. Zgleda, da potrebujem mnogo mnogo manj, kot so lačne moje oči in močne moje razvade.

Se že ve, za katero možnost sem se odločila. In da te odločitve čez kakšen teden ne pometem pod preprogo, sem šla vse skupaj objaviti kar na blogu. 

Naslednji treking je že čez 14 dni. Najbrž tam še ne bom blestela, vendar se grem z Alešem trudit naprej.

Na povabilo Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale, sva se z Leandrom udeležila njihovega spomladanskega pohoda po Doberdobskem krasu.

Zame je to bila dobra priložnost za spoznavanje vodniškega dela z otroki. Priznam, da sem prišla domov mnogo bolj utrujena, kot pa bi sama pot zahtevala napora. Vse preveč se zavedam odgovornosti, ki jo kot vodnik prevzemaš. Seveda pa je po drugi strani toliko stvari, ki jih lahko poveš, pokažeš, približaš.

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno in počakalo nas je pravo kraško sonce. Pohod res ni bil naporen, od Doberdoba pa do Sredipolja smo hodili po lepo urejenih planinskih, kolesarskih in lokalnih poteh. 

Narava pa je učinkovita in lepo preoblikuje, skriva in jemlje nazaj vse tiste umetno zgrajene raze v zemlji.

Še v naših učbenikih je pisalo, da je kras gol. In res je bil, dobrih sto let nazaj, tukaj, razen strelskih jarkov ni bilo ničesar. Nepredstavljivo.

Danes vemo, da je Kras še kako poraščen. Kljub trudu kmetov, ki so desetletja ročno čistili polja vseh kamnov in gradili vse tiste ograje proti vetru in urejali zemljo, se današnji Kras zarašča. Spet je tukaj veliko avtohtonega hrasta in pa seveda ruja in ostalega grmičja. Nekoč so bili hrastovi gozdovi posebej cenjeni pa tudi intenzivno sekani. Hrastov les je bil zaradi svoje skrvenečne rasti osnovna surovina za ladjedelništvo v Beneški republiki.

Pot se zaključi pri hribu, impozantnemu spomeniku 100.000 padlim vojakom.

Se zavedamo vrednosti našega življenja?

Več o poti si preberite na straneh Storie...