Danes smo v vrtcu imeli jesenski dan. Pekli smo kostanj, delali izdelke iz jesenskih plodov in pacali po glini.
Zamišljene delavnice in sam dogodek je bil s strani vrtca že nekaj časa načrtovan. Le mi smo ga uspeli pri preobilici drugih dejavnosti nekako spregledati in sva se zato šele zjutraj odločila, da ostanemo po službi še malo v vrtcu. Ker tega nismo prej načrtovali, in ker je mene čakal še reden sestanek z društvom, več kot uro in pol nisva želela ostati. Doma sta poleg tega tavelika otroka čakala na naš prihod s pripravljenim skupnim kosilom.
Čeprav smo prvi prišli, vse pripravili, pekli kostanj, izdelali koruznega in nasploh pisanega ježka, se je vse ustavilo, ko sva želela domov.
Mali se je uprl na celi črti. Ne in ne. On bo še ostal. Pregovarjanja so trajala skoraj pol ure. Medtem se seveda ni igral, le trmaril je do konca. Nazadnje je na vsak poskus odhoda samo še tulil, mahal s pestmi in grozil. V ihti se je še udaril, nakar je sledilo res huronsko tuljenje, tako, da so nas prišle pogledati prav vse vzgojiteljice. So verjele, da ga nisem udarila, ampak da se je počil čisto sam? Glede na poglede, ki sem jih bila deležna, si mislim vse kaj drugega. Nič ni pomagalo. Mene ni pustil oditi, sam ni hotel ne nazaj ne naprej. Nazadnje sva ga vsega tulečega odnesla v avto.
Seveda sem bila jezna. Vem pa tudi, da je bil otrok danes neprespan, ker smo imeli sinoči borbe s tem, kdaj je potrebno v posteljo. Ostali starši so prišli v vrtec nazaj, le mi smo ostali po službi in tako vsi malo lačni in utrujeni skušali uživati v pripravljenih delavnicah. Po drugi strani pa sem bila zgrožena, kako zelo nesramen s svojimi besedami zna biti tale naš tamauček.
Bilo je tuleče in boleče za vse.