Napovedani Koroški treking se je bližal z neverjetno naglico. Ves teden nisva mogla niti migniti v smeri kakšnih posebnih priprav. Vse, kar sva se lahko dogovorila, je bilo, da nas prijavim na Pohodniško. Vse tri. Obljuba dela dolg in ker je prejšnji treking odpadel, je Leander dobil novo priložnost za udeležbo.

Vožnja do Ribnice na Pohorju je bila dolga. Kot vedno se je vleklo ob Dravi in prišli smo zadnjih pet minut, da smo še ujeli start Ultre. Pozdrav prijateljem na trasi, vsem želimo čimmanj dežja in srečo. Se vidimo popoldan!

Imeli smo še čas za zadnjo kavo, dodatno pijačo smo nabavili v trgovini in že smo bili na vrsti. Start Pohodniške kategorije je bil ob 10h. Meglice so se že nevarno zbirale in preganjale po pobočju Pohorja.

Do KT1 (Planinska koča na Pesniku) smo jo mahnili strmo navzgor in uspeli smo držat korak z ostalimi. Hribi nam res ne delajo težav.

Nato pa takoj prvi kiks na progi. Bo treba očala nosit s seboj!

Želeli smo si bližnjico in jo dobili. Le da je bila malce nerodno izpeljana.

Tule je natančno videti, da ne gre za dve vzporedni poti, ampak na terenu karte ne moreš poljubno povečati. Tako smo jo ucvrli navzdol v prvi graben, kjer smo našli le močvirni izvir potoka. 

Kmalu nam je bilo jasno, da smo zašli. Sledilo je precej glasno pregovarjanje, kam in kako naprej. 

Prvi prepir je bil potreben, da smo uglasili naš družinski tim. Naprej smo držali skupaj in z dogovarjanjem ni bilo več težav. Le z bližnjicami si nismo več upali podaljševati poti. 

Glede na vremensko napoved smo lahko pričakovali lokalne plohe in nevihte. Nikakor pa nismo vedeli, kaj nas dejansko čaka.

Mogočna Westfaltska lipa, po ljudskem izročilu zasajena ob koncu 30-letne vojne leta 1648.

Do KT2, cerkve sv. Bolfenka smo prišli čez Hudi Kot, kjer smo se z domačini pogovarjali nenavadnih pohodnikih današnjega dne. Na poti nas je dohitela prva lokalna ploha.

KT3 - je bila partizanska bolnišnica Svoboda.

Našli smo jo precej enostavno, na srečo smo izbrali spodnjo, pravo pot, kjer je za cesto znamenje, da se v gozdu skriva lesena koča, ki je včasih nudila zatočišče ranjenim vojakom. 

Do KT4 na Mali Kopi smo sopihali kar naravnost v klanec. Dosegli smo oblačno mejo in megla okoli nas se je nevarno gostila. Pa ni bila samo megla. Bili smo dobesedno v dežju. 

Hoja po pobočjih Male in Velike Kope je bila svojevrstno doživetje.

Dež je lil kot za stavo, pihalo je, mokre vetrovke so se lepile na premočene majice in mraz nam je lezel do kosti.

KT5 je bila ob kapelici ob Grmovškovem domu. Preko pašnika smo jo zagledali in ne vedoč, da je v ogradi živina, sem prijela za žico. Kolikor se spomnim električnih pastirjev, nikoli niso tresli prav močno. Tokrat, v vsej tej mokroti, pa me je pribila elektrika kot kladivo. Hej, kaj sem skočila! Prav posebne bolečine v mišicah tako v rokah kot nogah so me spremljale še ves večer.

Ura je bila nekaj čez dve popoldan, ko smo stali pred Grmovškovim domom vidnim le v soji luči, v nalivu, mokri do kože.

Smo se v koči slekli in preoblekli v druge majice, vendar v polurnem postanku za topel čaj tudi dodatno naložen kamin ni mogel posušiti naših stvari. Drugega izhoda ni bilo, kot nadaljevati mokro pot.

Dež kar ni in ni odnehal. Z neba so padale takšne količine vode, da so se vse potke spremenile v jezerca, povsod je bilo vode do gležnjev. 

Ko smo hodili po pobočju Črnega vrha, kjer smo oddelali KT6, smo se spominjali prelepih travnikov, ki smo jih doživeli z Rajkom predprejšnjo jesen na Pohorskem izzivu. Kje so sedaj vse tiste barve in razgledi? Če bi mi lahko videli iz enega na drugi hrib, ne bi hodili od markacije do markacije v bojazni, da se v megli izgubimo.

Čas pa je mineval, bili smo počasni in čedalje bolj nas je zeblo. V koči so povedali, da je temperatura padla na okoli 10 stopinj, premočeni do kože smo se nevarno bližali podhladitvi.

Meni se je po glavi vrtela ena sama misel. Vse bi zamenjala za toplo banjo ali vsaj tuš ter posteljo!

Zavili smo s poti do Ribniške koče, kjer smo soglasno sprejeli sklep, da se tukaj naša pot konča. V koči nam je bila oskrbnica takoj pripravljena dati topla oblačila, tudi topel tuš bi imeli in posteljo. Prvi načrt je bil, da gre Aleš v Ribnico po avto, midva z Leandrom pa počakava na toplem v koči. 

Tam sem telefonirala organizatorjem trekinga, da smo odstopili in da smo na varnem v Ribniški koči. Anže nas je takoj potolažil, da je v bližini živa kontrolna točka na Ribniškem sedlu in da ga bo poslal po nas, ker smo verjetno zadnji na progi. Prepeljal nas bo v dolino in naša deževna pot se lahko konča.

Vlado, sicer tudi gorski reševalec in alpinist pri Plezalnem klubu Martinček, je res kmalu zatem prišel in zahvalili smo se v koči za vso prijaznost, ter bili en, dva tri nazaj dol. Spodaj je seveda sijalo sonce! Lokalne plohe pač.

Vseeno smo prehodili 23 km in naredili 1.500 višincev, kar glede na vremenske razmere sploh ni slabo.

Pa še družbe nismo zamudili. Bili smo lahko še prisotni na podelitvi priznanj najboljšim v Extrem kategoriji, ki so se s traso spopadli že dan prej. Za njimi je namreč premagovanje 100 km poti po Pohorju v 24-ih urah. 

Vsi, ki smo bili na ta dan na Pohorju smo svojevrstni zmagovalci. Vsak zase je opravil pot po svojih zmožnostih. To, da smo mi odstopili še pravi čas, je bila povsem prava odločitev. Ne morem si zamisliti, da bi v tisti megli zgrešili pot in pristali v kakšni grapi brez prevoza, oblačil in z vso mokroto naokoli.

Tako pa smo jo odnesli srečno in pogumno. Pa še vsi trije smo se veliko naučili. 

Pravzaprav je bil tole že peti Krtinski izziv. Vsako leto malce dodan, spremenjen, predvsem pa razširjen. Letos se je pač razširil čez meje Krtine in Domžal, še malo proti Litiji in Moravčam, Lukovici in Dolskem. Razširjena je bila tudi udeležba, večina rednih tekmovalcev slovenske treking lige je prišlo na zadnjo tekmo sezone. Zato je bila tudi ekipa, ki je skrbela za udeležence ustrezno razširjena, predvsem pa smo s pripravami dogodka pričeli že v zgodnjem poletju.

Iskanje primernih kontrolnih točk je najlepši del priprav. Prehodili smo še tiste hribčke, ki smo jih doslej izpuščali na račun bolj uhojenih poti, in tako na trekingu obiske uravnovesili.

Bolj ko se je bližal datum, krajši dan je postajal. Nam pa je še vedno manjkalo kar nekaj mikro lokacij, zato smo se s tamaučkom podajala na teren skoraj vsak popoldan, saj več kot uro časa na dan nismo imeli... Zvečer sem brala in iskala primerna nagradna vprašanja. Veliko zgodovine smo skupaj predelali. Ne samo bralci spletnih strani ŠD Krti in treking.si, tudi sama sem izvedela marsikaj novega o naših krajih.

... dokler nas ni ulovila noč. 

Priprava darilc za pohodnike je bila nova izkušnja. Ko sem povsem obupala nad mojimi oblikovalskimi sposobnostmi, mi je  na začetku poletja priskočila na pomoč Tjaša in dokončala materiale za tisk. Samo, da bodo HADi pravočasno! 

Aleš se je trudil s kartami. Nato se je lotil še kartončkov in opisa poti. Kako postaviti progo, da ne bo predolga niti prekratka.  Na Ultri zlahka dodaš kakšen krak ali pa ga spustiš, medtem ko na Aktivni tega ne moreš, če želiš, da ima pot svojo zgodbo. Kako torej vseeno izvesti kratko progo?

Tako je Aktivna dobila svojo vodnico, Ema se je pogumno lotila Izziva in popeljala več kot 30 pohodnikov na Trojico in na razvaline gradu, s čudovitim razgledom na Savo in Janče, v Zagorico do rojstne hiše Vege, čez Buven nazaj, na poglede Kamniških Alp in nato čez zgodovinske mline in skriti Komovec na cilj. Za nekatere je bilo hoje še vedno malce preveč, večina pa je prišla srečna in zadovoljna na malico in kostanj.

Kostanj smo obljubljali že od spomladanskega razpisa dalje. Upala sem le, da bo kostanja letos v gmajni dovolj. Pa smo naredili teden dni prej akcijo med Krtinci in se domenili da gremo kar skupaj po kostanj za Izziv. Nabrali smo ga res polne košare. 

Nabiranje je bilo luštno, potem pa je ostala tista malce manj luštna faza. Tanja in Darja sta kar rezali in rezali, pa še jima ni zmanjkalo.

Le kako naj toliko kostanja spečemo? Le kaj bi brez Janota in njegove pripravce? Čeprav smo ga vmes poslali še na drugo KT, kjer je Mare budno spremljal, fotkal in gostil Ultraše.

Medtem so v brunarici Franci, Joži in Martina skrbeli za lačne in žejne. Žine je častil sveže stisnjen jabolčnik. Marjan in Roman pa sta bila glavna distributerja za vse kar je bilo treba še pripeljat. 

Ves čas smo vedeli, da je jesen v naših gozdovih lahko zelo lepa in stiskali pesti, da bo na naš dan vsaj malo sonca. Da bi vsaj ne deževalo in bi lahko pohodniki užili vsaj nekaj razgledov na Alpe.

Ko smo zjutraj zagledali razgled čez Škocjan, nam je kar srce zaigralo. Lepšega vremena si ne bi mogli niti zamisliti. 

In kar naenkrat je bil tukaj 15. oktober, sobota zjutraj. Vsak dan pred tem smo še nekaj sestankovali, izbirali, pakirali sponzorska darila, pripravljali načrt, se dogovarjali...

Pa so nas zjutraj prvi tekmovalci vseeno prehiteli. Preden sva z Janezom odprla okno, sva že imela prve obiskovalce. Še dobro, da smo potem vse prijavljene sprejemali kar noter, v sobici s kaloriferjem. Zjutraj je bil pošteni mraz, malce pod nulo in prste sem imela takoj popolnoma trde. 

Zunaj so fantje kuhali čaj. Za prste in telo malce ogret.

Zmrzovala pa je tudi naša ekipa na prvi KT. Darja in Dejan sta premrzla čakala na Ultraše in nato še na Pohodnike. Ravno, ko se je sonce dotaknilo njune mize, sta pospremila zadnjega tekmovalca in se vrnila na zborno mesto.

Najbolj neverjetni pa so bili prihodi na njuno točko. Tekmovalci so prihajali res iz vseh smeri. Najbolj zagreti so splezali celo čez zid. 

Medtem smo mi na zaslonih spremljali potek tekmovanja skorajda v živo. Pet tekmovalcev je krenilo na pot s sledilnimi napravicami, ki so nam omogočale spremljanje njihove poti po zemljevidu. Bilo je silno zanimivo videti, kako se odločajo na terenu. Iz Gradiškega na Limbarsko sta najhitrejša tekmovalca izbrala pot ob avtocesti. Domačinom, ki se podamo vedno po grebenu, se je to zdelo zelo nenavadno, navsezadnje pa stanam pokazala, da je tam res najkrajša pot. 

Otroci so se več ali manj cel dan podili naokrog po prireditvenem prostoru pri gasilcih na Studencu. Samo, da se je dogajalo in nihče ni čutil kakšne hude potrebe po dodatni pozornosti.

Na tretji KT, ki je vzbudila kar nekaj zanimanja po vasi, sta bili najbolj delovni tabornici; Petra in Tadeja. Prav vsi tekmovalci so prišli do Vege, vsakega sta popisali in vodili vmesne čase.

Aleš se je na startu trudil čim hitreje povedati karkoli o progi. Koliko so si tekmovalci sploh lahko zapomnili v tistem mrazu. Vsi so čakali čimprejšnji odhod. Start Ultre je bil ob 8h, večina tekmovalcev se je pognala v tek. Dobili pa smo tudi dva nova tekmovalca, ki sta bila kmalu zelo razočarana, ker pohod ni bil tak, kot sta pričakovala. Verjetno bi se izvrstno ujela s planinskimi pohodniki in z vodenim načinom hoje po poti. 

Pohodniška je pričela ob 9h. Na startu so tekmovalci izbrali vsaj tri smeri in začetek je bil precej konfuzen. Kako do prve KT si seveda vsak tekmovalec sam določi in točno takšna je bila slika na začetku. Pa vendar so slej kot prej vsi prišli točno tam, kamor so bili namenjeni.

Pohodnike z Aktivne sta ob 10h Marjan in Roman spremljala del poti v svetlečih jopičih in z njimi varno prečila moravško cesto. Šele tam so si lahko tekmovalci dali duška in tekli po progi do cilja. Tevž, Žan in Peter so jo pretekli v dveh urah in petnajst minut.

Janez U. in Žine sta hitro končala s Pohodniško traso, nato pa se pridružila spremljanju prihoda tekmovalcev v cilj. Matjaž je sprotno objavljal rezultate na spletu in spremljal izračune skupnih časov, ki so šele na zaključni tekmi določili zmagovalce Lige. 

Janez in Dejan sta mi na cilju pomagala beležiti rezultate. Tekmovalci so prihajali tako pogosto, da nisem uspela napisati vseh diplom do podelitve prvih treh mest.

Za podelitev nagrad za Krtinski Izziv 2011 smo določili Mareta. Pozna takorekoč že vse tekmovalce tudi s prejšnjih trekingov. Predvsem pa je že sam stal na stopničkah v Bovcu.

Program je spretno povezoval Janez Udovič, včasih tudi sam organizator trekingov na Jezerskem in Okoli Storžiča.

Na stopničkah pa sem bila tudi sama. Kljub temu, da se nisem udeležila dveh trekingov sezone, mi je uspelo dobiti priznanje za deveto mesto med ženskimi tekmovalkami v Ligi. Bravo in čestitke vsem puncam, tistim malce hitrejšim kot ostalim, za pogum in vztrajnost.

Potrebovala sem nekaj dni, da sem lahko strnila vse vtise. Vsega je bilo skrajda preveč. Pred dogodkom sem bila tako zelo na trnih, malce nespeča od vseh podrobnosti, v velikem pričakovanju. Potem pa je za čas zazijala velika praznina.

Sedaj že vem, da smo dogodek z našo ekipo izpeljali najbolje, kot smo v tistem dnevu lahko.