Danes je bil najin dan. Tisti pravi, ko se zjutraj zbudiva in naju čez pol ure že ni več, ker drviva izhodišču naproti. Stahovica in Calcit, pot na Primoža nato pa samo navzgor.

Pri tej obilici snega je pot prav posebej zanimiva, ne morem reči, da je naporna, le drugačna je. Sneg je sipek kot moka, brez derez bi mi verjetno zelo drselo po strmini. Stopam kot po steperju, premikam nogi, kmalu postane hoja rutinska, moje misli, pa lahko odplavajo daleč proč.

Toliko se je dogajalo pretekle dni! En mesec priprav na dogodivščine so za mano, na eni strani neverjetno navdušenje, nato pa skoraj tik pred pričakovanim dnem zbolim. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno spalni bolezni. Niti poklicati nisem mogla v ZD, saj sem med vsakim čakanjem na prosto linijo zaspala nazaj. Še dobro, da ni dolgo trajalo. Naspala pa sem se.

Kako je potekalo? Kaj bi lahko naredila še bolje? So bili zadovoljni? Občutek je dober, načrtujem že naslednji podvig. Kaj pa nočno sankanje?

Pot čez Pasje pečine. Zakaj nisva izbrala zgornje poti čez hrib? Tule je smrtno nevarno in nikakor nama ni všeč. Le korak te loči od globine, ki zeva spodaj. Nobenega oprimka, pot pa povsem neutrjena. Ne priporočam nobenemu. Hodite raje po varni Poti modrega moža!

Bolijo me noge. Ne pomaga niti sonček, počutim se utrujeno.

Lepota okolice me predrami. Ne morem odvrniti pogleda od okrašene jelke. Toliko vsega je. Poskrbeti moram za poročila, pa za fotke in maile. Zbrati vse papirje, Krtom nisem objavila naslednje akcije, morda vem za dober prevoz. Marec bo kmalu in morda naju čaka še kaj več, kot le potepanje po planinah.

Še malo, pa sva pri koči. Dve uri in pol premlevanja lastnih misli. Enkraten čas za urejanje dogodkov, za sestavljanje lastnih občutkov.

Seveda vem, zakaj tako potrebujem take izhode. Ker me prerojijo. Utrujenost je iz uro v uro manjša. Bolečine v nogi ne pretehtajo lahkote v duši, ko se spustim po pobočju in tečem. Tečem vsa lahka, skrbi so med potjo odpadle in se zakopale globoko v sneg. Spet se smejem.

Prejela sem torto, na čisto tapravi dan.

in čestitko z osebnimi podpisi,

in glavno: priložen rojstno dnevni kupon, vnočjiv le pri določeni knjigi in le teden dni od prejemam, za nakup v MK.

O spamerski Mladinski knjigi smo na Krtini že pisali, dvakrat. Tokrat so presegli sebe in vse do sedaj videne reklame. Če so me lani s preobilico vseh nadnapisov in podnapisov in nalepk in ne vem še česa odbili že na prvi pogled, jim je letos uspelo, da sem odprla kuverto. Verjamem, da se jim s tako osebnim pristopom, kot so ga ubrali tokrat ni bati za upad prodaje, meni se pa spet ježi koža.

Pod krinko prijateljstva pridejo v moj dom, nepovabljeni. Verjamem, da do rojstnih podatkov ni težko priti, navsezadnje jih sama puščam tudi na tem blogu. In vsake čestitke sem vesela, tudi MK ne bi bila izjema, če bi bila samo iskrena čestitka in nič več. Žal so pokvarili vse.

 Je kupon darilo, priložnost ali skrita obveza za "prijaznost in prijateljstvo"?

Vsega po malem, je pa zagotovo tudi nova tržna past, v katero zlahka padem.

Zanimiv naslov še bolj zanimivega članka v Delu, ki še kako sodi v ta božični čas, čeprav nima sladkih besed, velikih želja in praznih obljub.

"Današnja kriza ni le ekonomska, ekološka in energetska, ampak je predvsem tudi moralna, etična kriza. Pravzaprav sem optimist. Mislim, da bo prišlo do samoregulacije na trgu, ki bo svobodo govora na delovnem mestu zaščitila pred omejevalnimi posegi. Sposobni menedžerji bodo sami počistili z nesposobnimi vrstniki na vodstvenih položajih, ko bodo uvideli, da jih njihovo neetično vedenje preveč stane.

Zveni malce utopično, predvsem pa je najbrž do takšnega samoočiščenja še dolga pot. Kako se naj vedejo kritični intelektualci do takrat?

Opažam, da so nekateri že pripravljeni povedati in ozaveščati druge o teh pojavih. Če pojave razkrivamo, če razkrivamo tudi preganjanje oporečnikov, bo tisti, ki ima težave zaradi oporekanja, zaradi svoje kritičnosti, vedel, da ni sam. Upreš se tako, da poveš, da imenuješ stvari s pravo besedo in da pokažeš na vzrok teh pojavov..."

Me je pa članek dohitel ravno v dnevu, ko sem veliko razmišljala o svojem odnosu do delovnega okolja in stanja v katerem smo se znašli. Biti oporečnik, povedati kaj nevšečnega vodstvu, pomeni veliko težav. Že v daljni preteklosti so sle s slabimi novicami raje odstranili. Zato raje molčimo. Vsi po vrsti, in drsimo v neko čudno stanje samozaslepljenosti.

Če vsem nam želim nekaj dobrega v naslednjem letu, potem naj bo to možnost odkritega pogovora s komerkoli, da se ne bi bali, da bi lahko s svojo odkritostjo zgradili boljši jutri.

V roke sem dobila knjigo Ekonomija seksa (B. M. Muci) in jo z zanimanjem prebrala. Ugotovitve v knjigi seveda niso prav nič nove, tudi knjiga sama naj bi bila bralcu v zabavo, pa vendar mi je opisana seksonomija dala veliko materiala za premlevanje.

Zakaj? Posredujem nekaj odlomkov:

Ali ste že slišali, da lepa in prikupna tajnica poganja vse okoli sebe? Seveda ste! Ne glede na njeno (!) učinkovitost pri delu, prav njena prisotnost v moškem poslovnem svetu pomaga, da vsi delajo na "višjih obratih", podzavestno prav zaradi nje...

Pari mnogokrat postanejo apatični zaradi izgube medsebojne kompenzacije (seksa). Nekako otopijo, ogenj se ohlaja in s tem se ohlaja tempo storilnosti. Taka zveza se mnogokrat pretrga, če ne najde motivacije za vzpostavitev kompenzacije za svoj obstoj. Razen redkih izjem je dober seks zagotovo najmočnejši dejavnik obstoja zveze, vsaj z moške strani. To si bomo priznali samo, če smo zelo iskreni.

Obstajajo trditve, ki pravijo, da bi se svet brez žensk ustavil. Pravzaprav bi izginil glavni ekonomski motivator, izginil bi evolucijski motivator in če smo natančni,..., izginilo bi nekaj s čimer se neprestano ukvarjamo, zapolnjujemo svoje misli, se premikamo in napredujemo. Le kdo bi nas kritiziral? Drugi moški? Dvomim! Ženska je izvor kritike in motivator tudi za delo,... Svet brez žensk je torej ležern, miren, len, prijeten,... Sanje skoraj vsakega moškega. ...  Ali je torej evolucija možna, gledano samo ekonomsko, v svetu brez žensk? Brez motivatorjev in kritikov ustvarjanja?

Misel o uspešni ženski
Tudi rek, da ženska mnogokrat podpira tri stebre v hiši, se lahko razume v kontekstu uspešne ekonomije. Ženske lahko ustvarjajo okolje, kjer je moška motivacija za produktivnost najvišja in moški lahko pride do izraza kot "moški". ... Ženska, ki pozabi biti ženska in se rine v svet moških, postane za moške mnogokrat neprivlačna in nezanimiva, saj izgubi svojo žensko ranljivost, svojo žensko šibkost, izgubi pogoj in željo, da bi moški storil nekaj zanjo. Take, "uspešne", ženske so močne(!?) in povečini osamljene, niso oblegane in občudovane. Moški z njimi ne izgubljajo preveč časa, saj ne izkazujejo ženskega šarma in ne potrebujejo moških storitev. Če jih ne potrebujejo, potem jim moški niti ne znajo pristopiti. Izbirajo si lažje "žrtve". ... Take ženske, pravzaprav, dodajajo najmanjšo dodatno vrednost v ekonomiji seksa... Njihove uspešnosti jim ne zavida nihče v moškem svetu. Morda zmotno mislijo, da jih moški občudujejo, če so jim ob rami na njihovem, moškem terenu?! ...

Ne želim verjeti, pa vendar si moram priznati, da primerov, kot so zapisani, lahko najdem v svoji okolici kolikor hočem. Zakaj se torej sama trudim uspeti v "moškem svetu" in vsakič znova pogorim na vseh plateh priljubljenosti. Očitno je, da je seksonomija zelo pomembni faktor v vsakdanjem življenju in naših odnosih. Ravno zato, ker je knjigo pisal moški, je v zapisnem mnogo manj slepil o emancipaciji in sličnih kvazi enakopravnih odnosih.

Morda je pa vse res?!

Nekaj me muči te dni, natančneje od LM dalje. Ko sem izmenično brala moj in piskecev zapis o teku, me je prešinil tisti zoprn občutek. Nekaj manjka! Nekaj je narobe, čutim to. Zakaj pišem in doživljam tek na način, kot, da teptam "našo sveto stvar".

Kaj je to? Kje je moja zavzetost, kje je privrženost dejanju, kje je veselje? OmG. Zakaj toliko rutine v našem življenju? Zakaj dovolimo, da življenje z nami opleta? Zakaj smo medli in čakajoči? Zakaj se ne ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo? Zakaj ne prebudimo svoje srčne želje, strasti in vizije?

Priznam, da sem nestrpna. Nestrpna do ljudi, ki skozi življenje korakajo mlačno, brez energije. Kamor jih zanese pot, tam stopijo naprej, brez svoje volje. Hkrati se obnašajo kot žrtve tega življenja. Ne zmorem jih tolažiti. Ponujam jim roko, potegnem jih s sabo, dam jim priložnost. Vendar jih ne čakam.

Po drugi strani pa sem včeraj na Simpoziju o Tarasu ponovno slišala in podoživela ves njegov pogum in strast do življenja.

Njegov citat iz kolumne: "Naj formuliram svoje geslo do kraja jasno; če si človek ne vrne – šele ne pridobi – smisla, potem je vse zaman."

Ogenj, ki gori! O, kako to pogrešam povsod okoli sebe!

Zato podpiram Aleša pri njegovih najbolj nenavadnih idejah in dejanjih z vsem svojim bitjem. Danes je njegov zadnji delovni dan v NLB. V času gospodarske krize, ko je na desetine delavcev dnevno na cesti brez dela, je sam dal odpoved. Zapušča dobro plačano, varno zavetje redne službe. Okolje, ki te omreži, ujčka in zaziblje v življenjski dremež.

Zato sem vesela zanj kot tudi zame. Obdobje mirovanja je za nama.

Pravzaprav ne bom napisala prav nič novega. Vendar je tokrat spet kar hudo, saj imam očutek, da me življenje vrti na vrtiljaku in da gredo dogodki okoli mene hitreje in hitreje. Vrti se čedalje više in bojim se, da bom vsak čas poletela, padec na tla pa ne bo najbolj nežen. Kako se vrteti počasneje? Kdo mi zaupa to skrivnost?

Mislim, da gre zahvala za notranjo stisko in ta občutek hitrosti tudi letnemu času in krajšemu dnevu. Kar naenkrat "moram" do teme pospraviti vse, kar sem lahko poleti počela do devetih. Sedaj pa ne gre več in nisem še privajena temi in aktivnostim tudi po mraku.

 

Zato hitimo in padamo dol od utrujenosti. Vsaj tamaučka mi želita nekaj povedati. Pa vendar pravita, da zabava kar traja. Predvsem, ker smo se danes prek Trsta vozili v Portorož in se kopali in nasploh preživeli en tak lep družinski dan. Ne vem zakaj smo samo Krtinci poskakali v vodo, ostali pa so nas samo opazovali, nekateri že skoraj v bundah, ko pa je zunaj 23 stopinj in morje povsem toplo? Morda zato, ker je jutri že 5. oktober?

Pa tudi avto še vedno tuli in brni, popravili ga še nismo, prodali pa tudi ne. Saj se mi potem zgodi tale slika, ko smo spet vsi na kupu in sem spet prepričana, da ga še vedno potrebujemo.

Prav zato nas je malce stisnilo, vse skupaj, ko smo Tadejo pustili kar tam, s pogledom na morje, željno novih znanj. Ne pozabi, radi te imamo!

Jutro na strehi sveta.

Je že natanko en teden? Saj ne morem verjet.

So vsi lepi trenutki tako hitro minljivi, ravno zato, ker so tako lepi? Nope.

Lepi so zato, ker so minljivi. Ker jih ne moremo imeti, so dragoceni.

Končno en dan kar tako. Dopustniški, brez predhodnih planov, brez obvez. Za oddahnit.

Pa saj je že skrajni čas. Zadnji dan avgusta! Ker tole, kar smo počeli zadnje tedne pa že meji na zasvojenost. Saj ne znam o ničemer več pisat, kot o hribih. Pravzaprav ne znam o ničemur več razmišljat, kot o hribih. Z veseljem bi zamenjala dolino za tisti svet tam gori. Pa ne bo šlo, ne še zdaj. Morda pa naju že čaka kakšna koča tam zgoraj. Ko bova midva pripravljena, verjamem, da bo vse nared.

Današnji počitek po včerajšnjem trekingu se prav prileže. Čeprav je bil to spet počitek s hojo malce navbreg. Največja krivica včerajšnjega dne ni bilo naključno brezpotje namesto prave poti. Ne, v tistem gozdu tam pred Babo, ko sva sopihala čez drn in strn, sem našla štiri prave, lepe, krepke gobane, jurčke! Še nikoli v življenju nisem našla v pol ure toliko gob in še nikoli jih nisem pustila tako nedotaknjene kot včeraj. O, jurček, spet! Čao jurček. Kaj hribi, kaj uspela tekma, jurčki so tisti, po katerih se bom spominjala najine poti. Zato smo se danes dopoldan lepo skupaj z otrokoma odpravili v našo hosto po gobe, seveda pa tukaj nismo našli nobene več.

Gledam uradne foke s treking lige in se sprašujem, koliko bi lahko še pridobila, koliko bi lahko iztisnila več. Vsekakor je bil to le preizkus za naju, da izveva ali zmoreva. Ali nama bo všeč? In odgovori, ki se danes nizajo, morda tudi niso presenetljivi. Zmoreva. Pravzaprav bi zmogla še malo več. Če ne bi bilo zvina gležnja pred slabim tednom, zaradi česar je Aleš tekmoval v gojzarjih. S katerimi težko tečeš. Malo preveč se čuvava že po naravi, nerada tvegava, se ne izpostavljava, sva ziheraša. Kajti, če bi se zmogla sprostiti in dati vse od sebe, bi lahko mnogo hitreje letela tudi po planjavah.

Seveda pa se zraven še vedno sprašujem, kaj je cilj? Kje je smisel tega?
Hoditi v hribe? Zmoreva in znava.
Saj hodimo naokoli s Krti? Vsaj enkrat mesečno.
Odkrivanje novih poti? Vsekakor.
Spoznavanje in druženje? Veliko novih obrazov srečujeva. Veliko jih poznava samo z internetnih forumov, še več samo z "nick name". Počasi združujeva virtualne podobe in resnični svet.

Gibanje? To bo odgovor. Zdi se mi, da treking združuje vse, kar imava rada. Naravo, hribe, gibanje na prostem, druženje in kanček tekmovalnosti, ki nama večidel manjka. Morda je to odgovor.