Blog Action Day - Recite ponujeni plastični vrečki »Ne, hvala!«

Greste v trgovino z rokami v žepih? Iz trgovine pa pridete s plastično nakupovalno vrečko v roki? Poznano? Vedno? Pa je to res nujno?

 

Čeprav tako zelo priročne, so plastične vrečke neuničljive!

 

V naravnem okolju plastične vrečke potrebujejo od 20 pa do 1000 let, da razpadejo. Vendar pri tem ne izginejo, saj niso biološko razgradljive. Enostavno razpadejo v zelo majhne delčke, nekakšen plastični  prah.

 

Ne glede na velikost, ti delčki ostanejo vedno neprebavljivi za vse vrste živih bitij na zemlji, v zraku in v morju. Zemljo postopoma dušimo s strupenimi izdelki, ki postajajo del naše prehranjevalne verige. Preko onesnažene vode in hrane, ki jo vzgojimo v zastrupljeni zemlji pridejo vsi ti delci tudi v naše telo.

 

Res so plastične vrečke zelo uporabne, vendar samo tistih nekaj trenutkov, ko moramo nakupljene stvari prenesti iz trgovine do avta. Kaj pa potem? Kaj pa preostanek življenja? Večina vrečk ima daljšo življenjsko dobo, kot mi sami! Je vredno vrečko kupiti za nekajminutno uporabo in jo hraniti neskončno dolgo. In kaj naredimo, ko se umaže, raztrga, jo ne potrebujemo več? Vrečke romajo na smetišča ali še slabše, odvržemo ali pozabimo jih kjerkoli v naravi. Tam pa se začne dolgotrajen proces razgradnje in zastrupljanja, kateremu smo vsi priča in v njem vede ali nevede sodelujemo.

 

 

Kdaj se upreti rutini in zahtevati papirno vrečko? Vedno in povsod! Več ko bo povpraševanja, večkrat ko bomo izrazili naša pričakovanja, ko bo več ljudi zavestno podprlo zahteve po čistejšem okolju, se bomo skupaj zdramili. Za vzgled so nam lahko nekateri primeri iz sveta, kjer popolnoma ukinjajo uporabo nakupovalnih plastičnih vrečk.

 

Pri mojih prizadevanjih, da ukinem ali vsaj omejim uporabo plastičnih vrečk pri vsakodnevnih nakupih, pa sem ugotovila, da je izvedba mnogokrat veliko težja od dobrih sklepov. Zakaj? V večini trgovin praviloma ne sprašujejo, kako naj ti kupljeno blago predajo, ampak ga enostavno pospravijo v vrečko, ki jo imajo pod pultom in skupaj z računov v vrečki ponudijo preko pulta.

 

 

Sledijo tiste trgovine, kjer so plastične vrečke zastonj, papirne pa lahko dobiš ob plačilu. Sicer je to korak v pravo stran, ko bi le bil vrstni red za plačilo obrnjen.

 

 

V nekaterih bolj zavednih, blago kupcu ponudijo v papirnati vrečki.  Vsaka jim čast. V nadaljevanju bom odprla rubriko, kjer bom vpisovala trgovine, ki so mi same naredile to veselje.

 

 

Priznam pa, da včasih brez vrečke le ne gre. Na primer v ribarnici. Kako naj prinesem sveže ribe domov? V loncu ali pleteni košari? Mislim, da moramo omogočiti izjeme in ko bodo dopuščene le izjeme, bo naša družba pri uporabi plastičnih vrečk že zelo napredna.

  

Kako rešujejo problem plastičnih vrečk po svetu?

 

Japonska vlada je leta 2006 napovedala, da plastičnih vrečk v trgovinah ne bo več možno dobiti brezplačno. S tem ukrepom želi zmanjšati količino tovrstnih odpadkov in izpolniti obveznosti, ki jih nalaga Kjotski protokol. Rezultati nedavne ankete kažejo, da plastične vrečke predstavljajo 10 odstotkov vseh odpadkov v mestu. Na nacionalni ravni sicer podobna analiza ni narejena, vendar so japonske oblasti prepričane, da bi kupci veliko manj posegali po teh vrečkah, če bi jih morali plačati.

 

Mestni svet San Francisca je marca 2007 sprejel odlok, s katerim bodo v naslednjih šestih mesecih oziroma letu dni prepovedali uporabo plastičnih nakupovalnih vrečk v večjih supermarketih in lekarnah. Ko bo odlok podpisal še župan, kar je zelo verjetno, bo San Francisco prvo ameriško mesto, kjer bodo v trgovinah uporabljali samo papirnate vrečke. Mestno vodstvo upa, da bodo s tem prispevali k čistejšemu okolju in da bo njihova poteza vzpodbudila še ostala mesta, naj uvedejo podobne ukrepe. Trgovine v San Franciscu sicer vsako leto porabijo 180 milijonov plastičnih vrečk, ki se jih težko reciklira in večinoma končajo na odpadu ali v morju.

 

Kaj pa v Sloveniji? Se bomo še naprej dušili v plastičnih vrečkah? Bodite ponosni nase in na svoje okolje.

 

 

Uporabljamo druge načine:

 

  • Imejte pri roki ali v avtu košaro ali bombažno vrečo.
  • Pričnite uporabljati rjave papirnate vrečke za drobne stvari.
  • Večje predmete si enostavno položite v naročje, saj ne potrebujete vsega tlačiti v vrečke.
  • Če ne gre drugače, uporabite »zeleno« plastično vrečko, ki je narejena po novi tehnologiji in je namenjena recikliranju, je močnejša in namenjena dolgotrajnejši uporabi.

 

Bodite zavedni in pri naslednjem nakupu recite plastični vrečki  »Ne, hvala!« .

 

Tags:

04 razmišljanja

Običajni jutranji prometni zastoji

Ko mi zjutraj po radiju sporočijo, da so na cestah običajni jutranji prometni zastoji, se vedno vprašam, kaj nam je tega treba bilo?
 
Že to, da so običajni, pomeni, da smo se vsi vdali v usodo in da stoično prenašamo kolone, v kateri izgubljamo delčke našega življenja. Ne verjamem, da se da ta čas porabiti aktivno ali kakovostno. Res je, da lahko v miru razmišljaš ali pa ob poslušanju kakšnega CD za samopomoč širiš svoja obzorja. Pa vendar, ob tem moraš biti vseeno tudi pozoren udeleženec v prometu, tako, da se mi jutranja sanjarjenja ne zdijo najbolj na mestu. Kaj pa, če zraven prevažaš še otroka ali dva? Kako preživeti podarjeni čas na cestah?
 
Danes sem porabila za vožnjo v službo natanko eno uro in deset minut in to za razdaljo, ki jo ob prazni cesti prevozim v dvajsetih minutah. V kolonah torej porabim 50 minut na dan ali 150 ur na leto! (če odštejem tri poletne mesece, ko ni tako izraženih jutranjih prometnih konic) To je skoraj cel delovni mesec, ki ga podarim cestam. In če ta mesec pomnožimo s številom avtomobilov na celotni avtocesti? Pa saj smo popolnoma nori. In to samo zato, da se lahko pripeljem do delovnega mesta, kjer moram obvezno registrirati svoj prihod. In nadaljujem z delom, ki bi ga prav enako lahko opravljala tudi od doma.
 
Kdaj bo naša družba zrela tudi za kaj drugega? Zakaj je tako težko zaupati ljudem in vpeljati nekaj sprememb. Možnost dela od doma bi nam vsem prihranila ogromno na času in denarju. Se res moramo okostenelo držati vsega samo zato, ker se tako pač dela?!

Tags:

04 razmišljanja

Nekoč, nekje

Vsako jutro me zdrami pogled na tole zapuščino sredi Ljubljane. Kot mesto duhov, se v postindustrijski dobi ohranja spomin na neke davne časa. Kar slišim sireno za pričetek izmene, modre kombinezone in čepice, ki so se ob 6:00 že usklajeno gibali mimo trakov, sortirnic, dvigal, kotlov in strojev. In pet minut pred 14:00 so že stali v vrsti pred rampo za odhod domov.

 
Medtem, ko sem jaz na jutranji kavi v času njihove malice in se vračam proti večeru, se spet spomnim na vsa delovna leta mojih staršev, ki so kljub trdemu delu v tovarnah imeli celo popoldan zase. Vse za razvoj in napredek družbe.

Tags:

04 razmišljanja

Prijateljstva

Zase ne morem reči, da imam veliko prijateljev. Še manj pa prijateljic. Zakaj je tako in čemu, se pravzaprav ne sprašujem preveč. Zavedam se, da je negovanje prijateljstva zelo občutljiva in včasih tudi naporna reč, za katerega si moraš čas vzet, tako kot prepeva Šifrer.
 
V različnih življenjskih obdobjih sem spoznala veliko ljudi, s katerimi smo si delili isti življenjski ali interesni prostor. Z njimi sem sklenila kar nekaj prijateljstev, ki pa so se tako ali drugače (po)razgubili. Zavedam se, da se spreminjam, ravno tako se spreminja moj pogled na svet. Vsekakor se ne strinjam z rekom, da prava prijateljstva dobiš le v mladosti, vse kasneje pa gre le za takšne ali drugačne interese. Prav tako se ne strinjam z rekom, da prijatelja spoznaš v nesreči. Ali pa potrebujem podnapise oziroma razlago. Kajti najbolj boleče so izkušnje, ko prijateljstvo ponikne pod težo prevelike zaupnosti. 
 
Zakaj?  Recimo, da je moj prijatelj v življenjski stiski. Potrebuje pomoč, nasvet, razumevanje. Kot prijateljica ga poslušam, mu skušam svetovati, sočustvujem z njim. Dokler se nekega dne situacija ne spremeni. Prijatelj uspe rešiti svojo težavo, najde nove interese, dobi novo družbo, karkoli. In želi pozabiti na neprijetno obdobje, ki je na srečo že preteklost. Kaj pa prijateljica? Ki (edina) ve za njegove travme, bolečine, šibkost, nesrečo? Jo bo vključil v svoj novi svet ali se bo ponovnem srečanju raje izognil?
 
Po mojih izkušnjah, ostanem sama. In se v svoji naivnosti morda le slepim, da so prijateljstva lahko tudi samo enostranska.
 
 

Tags:

04 razmišljanja

Počivališča

Vsi smo različni, drugačni, celo protislovni. Tudi sama premorem kar nekaj protislovij, ki jih sicer ne znam razložiti, pa vendar so del mene.
 
Kljub moji ljubezni do narave in zelenega okolja, neznansko obožujem avtoceste, še posebej počivališča. Če pa še malo pomislim, uživam tudi v čakalnicah. Pred odhodom avtobusa ali poletom letala sem lahko ure prej na letališču. Nikoli mi ni dolgčas in nikoli nisem zaradi tega nestrpna. Vsi ti ljudje, ki potujejo so mi izredno zanimivi. Redko kdaj s kom spregovorim, zato pa tem raje opazujem. Z vsemi delim tisto vznemirjenje prihajajočega, ko ne veš popolnoma kaj te čaka na koncu poti.
 
 
Počivališča so me vedno privlačila. Očitno mi je vonj po bencinu in avtomobilskih gumah vznemirljiv. Ker diši po potovanju, ker sem rada na poti in v gibanju. So pa hkrati tudi pribežališča. 

 
Ustavljam se pred službenim sestankom, da si zadnjič si uredim zamisli, ustavljala sem se pred izpiti na faksu, ustavljam se pred prihodom domov, ker sem lahko še nekaj trenutkov sama in v miru zberem vtise iz poti.
 
Ustavljamo se pa tudi skupaj. Če gremo na morje, se obvezno ustavimo na počivališču Vrata Jadrana.  Tam lahko že vidimo morje, od tam naprej je potovanje del počitnic in ne več samo pot. Navsezadnje pa se najbrž večina izmed nas ustavlja tudi čisto iz praktičnih razlogov, da popije kavo in si pretegne noge.
 
So torej pribežališča, počivališča in ozek mali prostor, kjer se srečajo številne poti. Mislim, da so mi všeč tudi zato, ker ima vsak pravico bivati na tem skupnem prostoru, ker nihče ne sprašuje drugega kaj počne in zakaj je tu, ker s svojo raznolikostjo polnimo prostor, ker so včasih svet v malem.
 
Kdor še ni videl avtoceste tudi z druge plati, lahko prebere knjigo Michela Lebruna, Avtocesta. V knjigi so opisane življenjske usode ljudi, ki so bili slučajno ob istem času na istem kraju.
 
Prav osupljivo je spoznanje, kako zelo lahko samo s svojim bivanjem in nezavednimi dejanji vplivamo na življenja drugih ljudi, ki jih pred tem še nikoli nismo srečali.
 

Tags:

04 razmišljanja