Sem vedela, da bo kmalu doletelo še mene. Nova podoba bloga se na ogled postavlja.

Ravno, ko mi postane preveč udobno, se moram navadit na kaj novega.  Glavni argumet pa ni oblika, ampak izogibanje težavam pri oddajanju komentarjev na blogu.

Torej, sprejemam to dolžnost, saj ni tako zelo hudo.

Ob dnevu človekovih pravic ali pa kar vsak dan znova se lahko zamislim, koliko nas ima vse možnosti in kdo vse nima nobene. Zato sem tem bolj vesela zate, Nataša, za tvoj pogum in vztrajnost. Tvoja pot je neverjetna in prav zanima me, kaj vse boš še dosegla.

vir: www2.policija.si - ogled dokumentarnega filma o Nataši

Nagovor varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek-Travnik ob svetovnem
dnevu človekovih pravic in premieri dokumentarnega filma o delu policije v romskih
skupnostih
 ___________________________________________________________________

Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovana gospa ministrica, spoštovani
gospod direktor policije, cenjeni umetniki in gostje 

Današnji dan, ki ga posvečamo varovanju človekovih pravic, nas predvsem opozarja,
kako dosti dela nas še čaka na tem področju. Poskušala bom biti čim bolj
neposredna, takšna, kot so krivice, ki jih občutijo posamezniki.

Ni dolgo tega, ko me je prizadela novica pod naslovom Učiteljica s knjigami učenko
po glavi. Ob branju novice, ki se je pojavila v različnih medijih, sem žalostna
ugotavljala, kako daleč smo v Sloveniji od tega, da bi človekove pravice bile
uresničljive za vse prebivalce naše domovine. Zakaj takšna ugotovitev?

Nasilje se je zgodilo v šoli. 
Močnejša oseba je udarila šibkejšo. 
Močnejša oseba je bila učiteljica. Ženska.
Žrtev nasilja je bila učenka, deklica stara osem let. 
Deklica, ki je rada hodila v šolo.
Deklica, ki je po dogodku potrebovala zdravniško pomoč.
V medijih je bilo objavljeno ime žrtve, torej otroka. Nesprejemljivo, kaznivo.
Deklica, ki je prej rada hodila v šolo, se tja noče več vrniti. 
Deklica je doma v romskem naselju. 

To vse se je zgodilo v Sloveniji, državi, ki prisega na človekove pravice. 
Takorekoč šolski primer tega, kar se ne bi smelo zgoditi:
- telesno kaznovanje otroka,
- socialno izključevanje,
- diskriminacija,
- stigmatizacija,
- razplamteli sovražni govor na forumu medijev, ki so objavili novico.

Tudi ob tej priložnosti bi rada postavila nekaj vprašanj, na katera pričakujem
odgovore:

Ali se je takšen dogodek v tej šoli zgodil prvič?
Kakšne ukrepe bodo izvajali v šoli, da se to ne bi nikoli več ponovilo?
Je opomin učiteljici primeren ukrep?
Kdo in kako bo pomagal deklici, da bo prebolela ta dogodek?
Kdo jo bo motiviral, da bo spet rada hodila v šolo?Prepričana sem, da se tukaj prisotni strinjate, da je opisano nasilje nad romsko deklico nesprejemljivo.

In da je enako nesprejemljivo, da se neka malo starejša
romska deklica mora poročiti in živeti življenje poročene ženske. In še bolj
nesprejemljivo, da državne institucije, ki bi morale poskrbeti zanjo, za poročenega
otroka torej, javno izjavljajo, da gre za romske običaje.

Bo njim kdo izrekel vsaj opomin? Ali pa bo obveljala njihova »strokovna« ugotovitev, da je vse v mejah
sprejemljivega.

Zato se ne smemo čuditi, da na forumu enega od medijev še vedno
ostajajo zapisani komentarji, ki nas morajo skrbeti enako kot prej omenjena ravnanja. 
Govoriti o človekovih pravicah in ne videti njihovih resničnih kršitev, pomeni dvojno
zlorabo. Zlorabo tistih, ki so prizadeti zaradi kršitev in hkrati zlorabo tistih, ki si
prizadevamo, da do zlorab ne bi prihajalo več. 

A bodimo optimisti. Dajmo več možnosti in priložnosti tistim, ki se borijo proti nasilju,
proti spolni zlorabi otrok in proti diskriminaciji. Danes so med nami. 

Zahvalimo se jim za njihova prizadevanja in uspehe ter jim glasno in jasno ponudimo
svojo pomoč za prihodnje.

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik
Varuhinja človekovih pravic 
___________________________________________________________________

Te lahko knjiga tako pretrese, da začneš drugače gledati na svet? Vsekakor lahko in takšno pretresljivo zgodbo, ki bi lahko bil današnji jutri vseh nas, lahko preberemo v knjigi Cesta (The Road) - Cormac McCarthyjev roman iz leta 2006.

Za knjigo sem izvedela prek Bukvolucije, ideje, ki je padla pred poletjem, da se vsake toliko ob druženju dobimo in rečemo kaj o zanimivih knjigah. Tokrat je bila na vrsti torej

 vir

Kdaj se bomo zavedali, kaj vse premore ta naš čudoviti svet? Takrat, ko tega več ne bo?

Post apokaliptični prizor niča. Večna borba med dobrim in zlim. Razčlovečenje. Kaj ostane? Upanje ostane. Večno potovanje, upanje in Ogenj. Zelo dober povzetek najdete na straneh Radia Študent.

naslednja knjiga Bukvolucije je Eugenides, Jeffrey: Middlesex; če koga zanima, se lahko pridruži

Člani gibanja tudi v letošnjem letu nadaljujemo zadane smeri delovanja. V aprilu je gibanje pridobilo nove prostore v Mariboru, katerih vrata so odprta vsem, tako za druženje, kot organiziranje raznih dogodkov. Trudimo se posredovati točne informacije o GSO (gensko spremenjenih organizmih) v našem okolju,  spremljamo ekološko ponudbo in prek svojih članov sodelujemo z vsemi ljudmi, ki želijo spreminjati svet na bolje.

Glavni projekti, ki jih gibanje podpira in izvaja so 

Univerzalni temeljni dohodek (UTD)

To je nek stalen dohodek, ki bi ga država brezpogojno izplačevala vsem svojim prebivalcem - neodvisno od drugih dohodkov, zaposlitve, premoženja, družinske situacije, pripravljenosti sprejeti ponujeno delo ali kakršnih koli drugih podobnih pogojev. Tako bi z eno potezo marsikaj postavili na svoje mesto. Zmanjšali bi odvisnost delavcev od delodajalcev, odpravili socialne pasti (tisti, ki sedaj prejema socialno pomoč ne sme služiti), odpravili odvisnost vzdrževanih družinskih oseb, omogočili študentom njihov primarni cilj, to je študij, ne pa študentsko delo, poenostavili sistem socialnih transferjev in podobno. Seveda je UTD le predlog, vendar zakaj ne bi bil tudi realnost? Če je prehudo, človek mora imeti možnost, da preprosto odide, ne da bi bil pri tem eksistenčno ogrožen. A tudi, če ni hudo, če želi človek le iskati novo priložnost, bo laže prevzel tveganje, če bo imel zagotovljeno neko osnovno eksistenco. Gre za vse nas. Ker ne bomo sproščeni, dokler je naša eksistenca usodno odvisna od negotove službe. Znesek bi bil za vse odrasle enak in bi vsem omogočal ohranjanje dostojanstva.

Darilo zemlji

22. april je mednarodni Dan zemlje. Letos smo že drugo leto zapored v sodelovanju z različnimi skupnostmi – šolami, društvi, občinami in župani, krajevnimi skupnostmi in drugimi ljubitelji narave - sadili drevesa na različnih krajih Slovenije, ter se pridružili vseslovenski akciji "Vsak po svojo vrečo smeti". Akcije so potekale od Primorske čez osrednjo Slovenije pa do Štajerske. Zaključna prireditev Darilo Zemlji je bila letos na Trubarjevi domačiji v Rašici pri Velikih Laščah.

Pohod za hrano

Boju proti lakoti smo se drugo leto zapored odzvali tudi v Gibanju za pravičnost in razvoj. Tako se bomo pridružili več kot 100 državam in več kot milijon pohodnikom ter se podali na 5-km pohod po središču Ljubljane v nedeljo 1. junija 2008, s pričetkom ob 10 uri na Starem trgu. Lakota je tista, ki najbolj ogroža zdravje. Lani je v svetu zaradi lakote in podhranjenosti umrlo več ljudi kot zaradi aidsa, malarije in tuberkuloze skupaj.  Prehodi svet (Pohod za hrano) je namenjen tudi zbiranju finančnih sredstev, s katerimi se financirajo projekti za pomoč lačnim otrokom. Vsaka donacija – bodisi od posameznega državljana ali večjega podjetja – prispeva k lajšanju trpljenja pomoči potrebnih. Zbrana sredstva bodo porabljena v Sloveniji. Zakorakajte z nami v boj proti lakoti!

Danes je bila v Mariboru svečana otvoritev lepih, novih prostorov našega gibanja in občni zbor društva, ki prerašča v pravo humanitarno organizacijo. Veseli me, da je še veliko ljudi, ki mislijo dobro, jim ni vseeno in tako tudi delujejo, ker je bistvo v nas samih in ljudeh okoli nas.

Ste že kdaj poslušali melodijo in zven gonga? Lučka Šantl zna z gongi ustvariti neverjetne vibracije z izredno nežnimi gibi. Bilo je tako zelo sproščujoče in očiščajoče kot šum in dotik valov, ki te oblivajo na peščeni obali.

Ne morem razumeti, kako se lahko zgodi spodnja slika?

Imeti piknik je super. Biti zunaj, na gričku, kjer je lep razgled, ob obronku gozda, je še lepše. Če imaš ob sebi družbo prijateljev, se obeta res pravi piknik.

Na izbrani prostor si prineseš plastične krožnike in pribor, aluminijaste pladnje, steklene kozarce vloženih dobrot, poskrbiš za veliko količino pijače in zabava se prične. Verjetno imaš celo dober namen, da bo nekdo pospravil vse skupaj, zakaj so sicer na kupu tudi vrečke za smeti? Vendar kdaj se je končalo in kdo je odšel zadnji, tega najbrž nihče ne ve. Zato za druščino ostane tole:

Draga družba, kam boste šli naslednjič? Sem?

V sobotni akciji smo Krtinci počistili vso umazanijo v okolici, zato vabljeni tudi na Krtinski hrib. Le vrečk ne pozabite odnesti s seboj, ok?