Preobrazba

Danes sem brala Pirčev post o tem, kako malo svoje energije smo ljudje pripravljeni žrtvovati v spreminjanje obstoječih metod, ki nam po našem mnenju dobro služijo. Pa čeravno na daljši rok izgubljamo, raje dnevno vztrajamo na navadah, ker je tako bolj udobno in enostavno.
 
Kaj pa, če so spremembe drastične in pomenijo spremenjen koncept razmišljanja, delovanja in prehranjevanja? Jih je zato lažje ali težje izvesti? Sama imam spet en tak velik načrt, kako bom nehala kaditi in zraven še shujšala s pravilnim prehranjevanjem in z veliko gibanja.
 
Saj se bere kot reklama, ampak, tokrat gre zares. Priznam, velikokrat sem že poskusila, nekajkrat tudi uspela zaživeti po novih merilih, žal pa se je življenje slej kot prej vrnilo na stara pota.
 
Ključna vprašanja so torej:
- Kako pričeti s spremembo? 
- Je lažje narediti veliki rez ali spremembe uvajati postopoma?
- Kako vztrajati pri načrtovanem (za vedno)?
 
Sama sem zagovornica velikih sprememb, zatorej naj ne bi imela težav s sprejemanjem novih navad. V načrtu se odpovedujem vsem pijačam, razen vodi in jutranjemu zelenemu čaju. Jedla bom pretežno zelenjavo, malo mesa, muesli, nič več sira, le skuta in jogurti. Načrtno sem spet prebrala knjigo Končno nekadilci, ki s tako lahkoto odpravi blokade v našem razmišljanju, da je prenehati s kajenejm po prebrani knjigi, pravzaprav vesel dogodek. In ravno v tem je glavna poanta, da se sprememb veseliš, ne pa obžaluješ.
 
Vztrajnost, s katero sem se celo hvalila v Mojih 7, pa me tu in tam prav lepo pusti na cedilu. Predvsem takrat, kadar sem obupno lačna. Takrat gredo vsi lepi načrti po vodi (ko bi šli vsaj po vodo). Zato sem naredila načrt, kako bom jedla večkrat (5x), zato, da ne bom vsakič znova vsa sestradana planila na hrano. Uvajam torej zajtrk, dopoldansko malico, opoldansko kosilo, prigrizek in popoldansko malico.
Nekaterim se tak jedilnik zdi precej normalna zadeva, meni, ki sem lahko zdržala z enim obrokom dnevno, pa je tole popolna sprememba življenjskega sloga.
 
Začnem:
- 3 dni in gre mi krasno. Ne kadim več, hujšam pa tudi (še) ne.
 

Zaradi abstinence me daje edino nespečnost, kar pa ima svoje dobre strani. Takole doživljam sončne vzhode na poti v službo, v času, ko se ostali komaj prebujajo.

Tags:

zame

Mojih 10 sprememb

Ni namen prispevka v opisovanju splošnih resnic in leporečju. To naj bo nekakšna javna zaprisega, ki lahko, tako kot je predlagal Vreme, preide tudi v verižno pismo. Sprašujem se, kaj lahko še storim in kako lahko spremenim svoja ravnanja pri varovanju našega okolja. Moj seznam:
 
1. Za sabo bom striktno ugašala luči.
 
2. Doma bom zamenjali vse računalniške katodne zaslone z LCD zasloni.
 
3. V lokalno trgovino vedno hodim s košaro, le v vele blagovnicah pa posežem po vrečkah pri blagajnah. Uporabo vrečk bom nadomestila z nakupovalno torbo. Veliko, močno torbo iz recikliranega materiala, zelo estetsko poslikano, smo kupili v Franciji, kjer so že zdavnaj zakon.
 
 
4. Udeležila se bom shodov, predavanj ali drugih oblik manifestacij v podporo Gibanjem za ohranitev naravnega okolja.
 
 
5. Pozanimala se bom o prihrankih, ki jih ustvarimo z ločevanjem gospodinjskih odpadkov. V lokalnem časopisu bom objavila članek o pomembnosti recikliranja.
 
 
6. Vsako leto bom posadila vsaj eno drevo.
 
 
7. Izogibala se bom izdelkom, ki so posamezno pakirani, ko so naprimer določene čokoladice in sladice, vsaka v svojem plastičnem ovitku, posamezni jogurti namesto litrskega itd.
 
 
8. Zelenjavo bom kupovala na eko tržnici.
 
 
9. Z objavami povezav bom opozarjala na pomembne članke, kot je tale, na temo Zelene informatike .
 
10. Za krajše razdalje bom namesto avta uporabljala kolo.
 
Saj veste, kakšni so zaključni takih pisem. Če tega ne boste storili..., boste doživeli ...  Raje verjamem v človeka in v njegovo svetlo prihodnost.
 

Tags:

zame

7 dejstev ali resnic

Pa me je Vreme potunkal. Razkrivanje sebe pred javnostjo je zame zelo občutljiva tema, zato ne verjamem, da mi bo tole šlo, bo pa zelo poučno - zame seveda. Ugotavljam, koliko nasprotij je v meni.
 
 
1. Vedno držim besedo in vse prevečkrat pričakujem, da bodo tudi ostali takšni, kar seveda vodi v neutemeljeno razočaranje, čeprav nisem zamerljiva in stoično prenašam navade ostalih. Kadar pa me kdo ponavljajoče in konstantno daje v nič, prevara, ali kako drugače gre čez mejo normalnih medčloveških odnosov, takrat zame ne obstaja več. Sem popolnoma brez diplomacije. Si ali pa nisi!
 
2. Želim opraviti dvakrat več zadev, kot mi dopušča čas po normalnih fizičnih zakonih. Namesto, da bi si naredila močno okrnjen plan, se vedno znova precenim in s tem morim še vse okoli sebe. In to že odkar pomnim zase, tako da že po malem izgubljam upanje, da bo kdaj bolje. Čemu se vedno trudim končati zadevo raje dan prej kot dan kasneje še meni ni jasno. Pa vendar znam biti tudi nečimrna in lena za določena zoprna opravila, kot je naprimer likanje ali pospravljanje omar. Kaj torej šteje?
 
3. Nosim mrk obraz, kar ljudi, ki me ne poznajo, večkrat zbega. Ponavadi takrat tuhtam in rešujem probleme (največkrat službene) in se tega niti ne zavedam, dokler me kdo ne vpraša, zakaj tako grdo gledam. Imamo pa to v družini - gubo in pogled izpod čela.  Se trudim nositi sončna očala, ki to lepo zakrijejo, problem je le, da se ne zmorem pogovarjati z ljudmi, če ne komuniciram tudi z očmi.  In vem, da se mi razjasni obraz, ko sem s pravimi prijatelji in ko sem sproščena. To, da mi vse piše na obrazu, mi v življenju nikakor ni v pomoč. Gre pa skupaj z mojo naravo, pri meni dobiš to, kar vidiš. :)
 
4. Vsako leto vsaj enkrat ponovim cikel: Ne kadim več. Se redim. Spet kadim. Hujšam. In tako že vrsto let. In pri tem sem še najbolj nepoštena prav do sebe. Želim biti nekdo drug in se uspešno pretvarjam nekaj mesecev. Potem se želim in moram spet najti. Pretvarjanje ni in očitno nikoli ne bo moja vrlina.
 
5. Rada potujem. Kamorkoli. Bolj ko gre pot v neznano, bolj mi je ljubša. Brez težav sem lahko tudi povsem sama s seboj. Ne potrebujem družbo, da se imam dobro. Pravzaprav se pred ljudmi raje skrijem, kot jih ogovorim.  Imam neznansko srečo, da sem v Alešu našla tako zelo sorodno dušo. Le z njim zmorem biti neprenehoma in povsod in le on me zmore prenašati takšno, kot sem.
 
6. Vsake toliko se prelevim v gospodinjo in mati štirih otrok. To izkušnjo mi je življenje podarilo, čeprav nisem nikoli prepričana, da jo res zmorem. Pa vseeno z veseljem tudi kuham marmelado in uživam v opremljanju doma, da bi se vsi skupaj stiskali okoli prižganega ognja. To nam je letošnjo zimo s kaminom v sobi celo uspelo, marmelado pa mi itak pojedo še ko je vroča, ostalo pa gre v nekaj dneh. Zdi se mi uspeh, da se imajo najini otroci, čeprav vsak iz svojega gnezda, radi med seboj in da zmoremo skupaj kot družina, prav lepo živeti.
 
 7. Že o malega sem se morala učiti samostojnosti. Ker ni bilo alternative. In bolj ko razmišljam o tem, vidim, da vsi moji vzorci izvirajo že iz tega obdobja. Če si zadam cilj, zmorem tudi z glavo skozi zid. Pri tem znam teči na dolge proge in se zanesti le nase in na ljudi, ki jim resnično lahko zaupam. Občutek, da lahko usmerjam svoje življenje, mi daje moč.
 

Tags:

zame