Še dobro, da imamo take kotičke kot je Gradiško jezero.
Še dobro, da je zima, saj se lahko vrnem v topel dom.
Še dobro, da imam prijatelje, s katerimi lahko prečujem noč.
Še dobro, da imam palice in hojo po vseh štirih.
Še dobro, da imam vse moje, katerim želim Srečno!
Še dobro, da je novo leto!

Pa jih imam! Čisto prave, čisto nove, lepe kar se da. In čisto moje.

Dedek Mraz se je letos spomnil na mojo kar malo ugaslo željo, ki  sem jo gojila med letom. Za tek pri meni ni bilo prave volje ali motivacije. Ni šlo, pa pika. Hoja je čisto nekaj drugega. Odkar vem, kako se tudi počasi daleč pride, pri tem gre zahvala predvsem našim pohodom s ŠD Krti, me nobena razdalja ne ustavi več. Hodila bi lahko ure in ure.

Kaj pa čas? Tudi tega si nikoli ne upam vzeti samo zase. Zato mi je čakalo še eno presenečenje. K darilu je bilo namreč priloženo pooblastilo čisto posebne narave, podpisano pa je s strani vseh v naši hiši.

Saj ne vem, kaj me je bolj razveselilo. Pooblastilo sem seveda kar takoj uporabila in prehodila krtinski hrib po dolgem in počez. Glede na vse ure, ki sem jih zadnje dni prebila v kuhinji, ob peki božičnih piškotov in kokosove potice, mi je bila hoja po svežem snegu v največje zadovoljstvo.

Edino roke me bolijo, saj niso še navajene toliko delati na rekreativnem sprehodu. Naslednjič vzamem s sabo še piskecevo uro, pa, da skupaj vriševa poti, on ravnino, jaz pa hribe!

Ko je bila malčica, varno zavita v naročju, mi je svakinja rekla: "Celo življenje te bo skrbelo zanjo".

Nikoli se ne konča. Najprej paziš, da ne pade po stopnicah, potem pridejo nezgode v vrtcu, pa v šoli. Dokler skoraj ne odraste in ji zaupaš, tako kot zaupaš usodi. Svojega otroka ne moreš več varovati. In potem te doseže klic, v katerem sporoča, da je sicer čisto v redu, le prometno nesrečo je imela.

Kako odreagirati? Je predaleč, da bi ji lahko nudila roko, je preblizu v tebi, da ne bi bolelo.  Vdihniti, se sprijazniti, se tolažiti.

Srečna sem, ker sta oba že doma. Prestrašena, pretresena, pa vendar živa in zdrava. Današnji božič bo res nekaj posebnega.  Vsi smo skupaj in le kaj si lahko drugega še želimo.

Najraje bi kar zbrisala spodnji prispevek, ki še najbolj meji na jadikovanje. Čeprav je najbrž v naši naravi, da smo in moramo biti včasih tudi malo dol, da se lahko potem spet še močneje vrtimo v svojem ritmu.
In ko me zgrabi vrtinec dogajanj, se vrtim kot vrtavka in zadnje dni leta se vse vrti še tem hitreje.
In že me dohitevajo praznična krašenja. Otroci že sprašujejo, kdaj bomo pa imeli tudi mi lučke. No, zaenkrat so zasvetile povsod okoli nas in kmalu, prekmalu jih bomo prižgali tudi mi. Pa dedki mrazi in prazniki in vsaj malo pričakovanja... Čeprav sem še teden dni nazaj bila povsem neopredeljena do kakršne koli ceremonije, sedaj že mrzlično pripravljam načrt, kaj vse bomo počeli.

Nič več se ne obremenjujem z vso tisto navlako, ki se je začela plaziti okoli mene.
Ne, vse je ravno tako, kot mora biti, le kanček več zaupanja vase potrebujem.

Danes sem doživela res prijetno presenečenje. Bila sem na obisku. Pogovor je s časom iz poslovnega prešel v zelo prijateljsko snidenje, saj sem srečala prijatelja, s katerim se že mnogo let nisem videla. Nekoč, ko sva bila tako rekoč skoraj sostanovalca, sva se zelo dobro razumela. In danes? Kakor, da ne bi bilo vmes vseh teh dogodkov in ljudi. Nadaljevala sva s pogovorom, tako, kot da se nisva videla 18 dni, ne pa 18 let!
Pri tem sem se ponovno spomnila na nekje posvojeno zamisel, da je naš čas v obliki spirale. Znanci, ki jih takole pustimo na neki točki so nam pri ponovnem obhodu dosegljivi in povsem blizu. Tako sem danes doživela Michela, njegov trud pri postavitvi  Inštituta za francoski jezik,  njegovo razumevanje in predajanje ciljem zaradi občutka izpolnitve.

Vsekakor mi je srečanje polepšalo dan in verjamem, da je bilo najino srečanje z namenom, ki se mi bo v kratkem tudi razkrilo.

Za vse pa vabilo v najlepši šolski ambient, kjer se francoščine učite tudi ob francoskih rogljičkih.

Pa je minilo prvih 31 dni, brez kave in cigaret. Lahko podam malo statistike (kot izkušena abstinentka):

• tokratni klik in skok za nekadilske mize v ogrevanih prostorih je bil zelo hiter in neboleč
• kriza je trajala natanko tri dni, oziroma bolje povedano tri noči
• takrat predvsem nisem mogla spati
• nespečnost sem z veseljem izkoristila za branje
• pri prejšnjih poskusih sem zamotila svoje prste s polnozrnatimi piškoti, tokrat sem si zadala dieto, s katero bi morala shujšati
• v resnici pa sem se zredila za dodatni 2 kg
• v paketu zdravega življenja sem črtala tudi kavo in jo nadomestila s čajem
• še vedno pijem zjutraj čaj, po 15h pa začnem tudi s kavo, sicer je življenje pretežko
• v planu je bila tudi redna rekreacija
• sedaj čakam na začetek aktivnosti v telovadnicah, nordijskih palic pa tudi še nisem nabavila
• dvakrat v tem mesecu sem imela resno krizo

Takrat ni drugega, kot da se stisnem v kot in čakam da mine.

Zaradi abstinence me daje edino nespečnost, kar pa ima svoje dobre strani. Takole doživljam sončne vzhode na poti v službo, v času, ko se ostali komaj prebujajo.