Življenjska

Tole je čisto iztrgano iz konteksta, pa mislim, da ne potrebuje nobene dodatne razlage, saj je napisano več kot odlično:

Narejeni smo tako, da izredno težko ločimo vzroke od posledic, preplavljajo nas čustva in nas slepijo, podzavest nam dela zmedo, sugestije nas medejo in navade in predsodki nas hromijo.

Ravno zaradi teh lastnosti smo tako zelo človeški, z napakami in vsemi težavami, ki si jih zadajamo vred. Ravno zato sem Jaz jaz in Ti ti in življenje je polno in pestro vsak dan. Kajti nikoli se ne konča. Takoj ko se sprijaznim ali opravim z eno težavo, že najdem drugo zaradi katere se lahko razburjam, se sekiram ali pa ostanem dobre volje ves dan. Je to posledica ali vzrok, kdo bi vedeljQuery15209984715756618581_1471958530940

Tags:

zame

Hujšanje

Odkar vem zase - hujšam. Čeprav se mi zdi, da nisem nikoli imela res preveč kil, me od zamišljene idealne teže loči tistih nekaj 5 do 10 kil, ki jih pa nikakor ne morem doseči.

Ko pa nastopijo še določene spremembe v življenju, se zadeve samo še slabšajo. Eden izmed njih je tudi tek. Kljub izdatnemu miganju, se le to pozna samo na dodatni teži, nikakor ne obratno. Ko pa cepim vse skupaj še s prenehanjem kajenja, pa je zadeva popolnoma jasna.

 Gor, gor in še malo gor...

Dokler mi ni vsega zadosti in kljub vsem osvojenim teorijam o prehrani in zdravem hujšanju, se jaz odločim za stradanje.

No, nekaj solate, kave in kakšen Enemon sem obdržala, vsega skupaj tam nekje na 600 kcal dnevno.

In v petih dneh "shujšam" pet kil!

Veselje in navdušenje je nepopisno. Zato zdržim še en teden, ko pa začuda, kljub vztrajanju skoraj brez hrane, ne izgubim niti grama več. Grem pa zato v hribe! Seveda me je nekje sredi klancev minila vsakršna želja po vitkosti. Vse, kar si še želim, je moč v mišicah. Pa kile gor ali dol.

Po prvem dnevu normalne prehrane se graf spet postavi na začetno pozicijo, jaz pa tuhtam o novih dietah, čeprav vsi, katerim zaupam, pravijo, da le vztrajnost in miganje, skupaj s pestro in izbrano prehrano, dajeta trajne rezultate.

Ampak, bilo je pa tako fino, dokler je trajalo!

 

Tags:

zame

Lepote

Se mi zdi, da imam že od nekdaj v sebi ta močan klic iz narave. Ko hlepim po zemlji, zraku in soncu. Čedalje močneje pa me mami vonj trave in sveže zemlje. Najraje bi sedela sredi te lepote, delala na vrtu, uživala v zeliščih, pridelovala sadje in se nasploh počutila eno s celim svetom. 
 
 
Po drugi strani bi pa želela izdelati toliko zadev v naši Pixni, izolirana od zunanjega sveta, le ob zvokih glasbe in v spletnem okolju virtualnih prijateljev.
 
Bi bilo drugače, če me poti v življenju ne bi zanesle v čisto drugačne profesionalne vode?
 
Kako naj krmarim med tema skrajnostma.
 
Kje naj iščem in kako naj najdem Tisto bistveno?

Tags:

zame

Pravljica

Ko pa vidim takšen prizor, lahko kar nekaj časa samo še sanjam.

Če to ni hišica iz pravljice? Še Janka in Metko bi premamila. Jaz bi pa okoli veliko, še več snega, znotraj pa ognjišče in čas, ki bi se ustavil.

Kako si lahko tako želim te samote? Kot paradoks življenju, ki ga živim med FB, maili in nenehno povezanostjo v širni svet.

 

Tags:

zame

Druženja

Skoraj cel teden nisem napisala prav veliko. Bila sem zasedena. Pravzares. Saj ne, da zato, ker sem imela rojstni dan. Le tega sploh ne želim posebej praznovati, pa vendar me je že isti dan presenetil bratec z ženo in smo šli na prvo kosilo. Potem pa presenečenj kar ni bilo konca. Pa obiski ob konjaku, pa pogovori s Krti dolgo v noč, francoska kuhinja in ko so končno bili vsi otroci doma, tudi prav posebna torta.

Toliko voščil in lepih želja, da mi bo zagotovo celo leto res lepo. 

Opomnik (velja samo zame):
Malo več zmernosti ob hrani in pijači od sedaj naprej, lepo prosim!

Tags:

kaos | zame

Okus svobode

Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.

Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom ptice.

Poti do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.

Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.
Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.

Feri Lainšček

Tags:

zame

Razvezano grlo

Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Tags:

zame

To je to

Šele sedaj sem brala, kaj je napisal dr.Wega, že kak dan nazaj. Oj, preljub prijatelj!

Ja, s piskecom sva skupaj v nekem kokonu, kjer se dogajajo čudne reči. Ali pa čarodelne. Strašansko sem vesela za oba. In prepričana sem, da bo tokrat uspelo tudi meni. :))

Le še tale moj vrat mi ne da miru.

Tags:

zame