Odkar vem zase - hujšam. Čeprav se mi zdi, da nisem nikoli imela res preveč kil, me od zamišljene idealne teže loči tistih nekaj 5 do 10 kil, ki jih pa nikakor ne morem doseči.

Ko pa nastopijo še določene spremembe v življenju, se zadeve samo še slabšajo. Eden izmed njih je tudi tek. Kljub izdatnemu miganju, se le to pozna samo na dodatni teži, nikakor ne obratno. Ko pa cepim vse skupaj še s prenehanjem kajenja, pa je zadeva popolnoma jasna.

 Gor, gor in še malo gor...

Dokler mi ni vsega zadosti in kljub vsem osvojenim teorijam o prehrani in zdravem hujšanju, se jaz odločim za stradanje.

No, nekaj solate, kave in kakšen Enemon sem obdržala, vsega skupaj tam nekje na 600 kcal dnevno.

In v petih dneh "shujšam" pet kil!

Veselje in navdušenje je nepopisno. Zato zdržim še en teden, ko pa začuda, kljub vztrajanju skoraj brez hrane, ne izgubim niti grama več. Grem pa zato v hribe! Seveda me je nekje sredi klancev minila vsakršna želja po vitkosti. Vse, kar si še želim, je moč v mišicah. Pa kile gor ali dol.

Po prvem dnevu normalne prehrane se graf spet postavi na začetno pozicijo, jaz pa tuhtam o novih dietah, čeprav vsi, katerim zaupam, pravijo, da le vztrajnost in miganje, skupaj s pestro in izbrano prehrano, dajeta trajne rezultate.

Ampak, bilo je pa tako fino, dokler je trajalo!

Ko pa vidim takšen prizor, lahko kar nekaj časa samo še sanjam.

Če to ni hišica iz pravljice? Še Janka in Metko bi premamila. Jaz bi pa okoli veliko, še več snega, znotraj pa ognjišče in čas, ki bi se ustavil.

Kako si lahko tako želim te samote? Kot paradoks življenju, ki ga živim med FB, maili in nenehno povezanostjo v širni svet.

Skoraj cel teden nisem napisala prav veliko. Bila sem zasedena. Pravzares. Saj ne, da zato, ker sem imela rojstni dan. Le tega sploh ne želim posebej praznovati, pa vendar me je že isti dan presenetil bratec z ženo in smo šli na prvo kosilo. Potem pa presenečenj kar ni bilo konca. Pa obiski ob konjaku, pa pogovori s Krti dolgo v noč, francoska kuhinja in ko so končno bili vsi otroci doma, tudi prav posebna torta.

Toliko voščil in lepih želja, da mi bo zagotovo celo leto res lepo. 

Opomnik (velja samo zame):
Malo več zmernosti ob hrani in pijači od sedaj naprej, lepo prosim!

Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.

Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom ptice.

Poti do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.

Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.
Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.

Feri Lainšček

Le kaj se je dogajalo zadnja dva tedna? Kar nisem mogla pisati, se odpreti in debatirati o rečeh.  Vse se mi je zdelo

ali prekrhko, preveč nežno, da bi mogla kaj oznaniti,
ali pa preveč zamotano, zaskrbljujoče, bolno.

Ne eno, ne drugo, mi ni dajalo povoda za pisanje na spletu. Res sem se vrtela kot v kletki, pa nekako nisem znala ven. Vse do tega vikenda in izleta v hribe. Že verjamem da hribi zdravijo, predvsem naše ranjene dušce.

Navsezadnje pa, kaj je bilo tako dramatičnega? Danes se mi ne zdi nič več nenavadno.

Počutila sem se slabo, moja domišljija pa me je zavedla, tako kot vsake toliko, ko mi dobesedno nabreknejo bezgavke na vratu. Takrat ne morem spati, iščem nove blazine, ne morem voziti avta, ne morem premikati glave, ker me vse to neskončno boli. In če sem čisto pri miru, mi gredo po glavi sama grozodejstva o metastazah in drugih živalskih zadevah. Pa se zadeva ščasoma umiri in izgine. In to traja že leta, jaz pa vsakič znova vsa prestrašena. Kaj je povod za začetek in kdaj se bo končalo, tega nikoli ne vem. To, da sem danes popolnoma zdrava, vem zagotovo. Bila sem na 2.400 m nadmorske višine, popoldan že doma in še imam dovolj energije, da pišem poste po blogu. Le zakaj sem še dva dni nazaj bila vsa v krču? No, nekatere odgovore bo potrebno še poiskati.

Druga pomembna zadeva je bila najino prenehanje kajenja. Glede na vsa ujčkanja, ki jih je bil Piskec deležen prek spleta in doma, sem se znašla spet v svoji zatajevani vlogi. Saj vem, prevelikokrat sem že tulila; Volk, volk gre ... in sedaj mi nihče več ne verjame. Ker jaz ne verjamem v dokončnost, ker si ji ne upam zaobljubiti, ker je tako zelo dokončna. Kaj pa če?

Pa vendar sem zadnjo škatlo utopila v vodi. Da jo midva ne bi mogla najti in uporabiti. Tako dokončno je bilo vse skupaj.

Vendar zato ni nič drugače. Če nehaš kaditi 4x na leto, se pa 4x na leto spopadaš z vsemi težavami prvih dni, ko te meče sem in tja, ko si nervozen in siten, ko ti ni za nič, razen za tisti cigaret ob jutranji kavi. Tokrat se zraven borim še zanj. Zatajam lastno bolečino, ne sitnarim, želim, da bi mu uspelo. Pa četudi ni pri hiši ne tople vode, ne čistih cevi.

Danes sva našla odgovore v hribih. Kaj bo prinesel jutri, tega nihče ne ve. Vem pa, da se vse najprej prične v naši (pod)zavesti, oziroma tako kot radi pravimo: vse je v glavi.

Šele sedaj sem brala, kaj je napisal dr.Wega, že kak dan nazaj. Oj, preljub prijatelj!

Ja, s piskecom sva skupaj v nekem kokonu, kjer se dogajajo čudne reči. Ali pa čarodelne. Strašansko sem vesela za oba. In prepričana sem, da bo tokrat uspelo tudi meni. :))

Le še tale moj vrat mi ne da miru.

Kaj je kronična obstruktivna pljučna bolezen?

Za nastanek kronične obstruktivne pljučne bolezni (v nadaljevanju teksta KOPB) je v največji meri kriv cigaretni dim, ki postopoma uničuje pljuča in povzroča dražeč kašelj, težko sapo in izpljunke. Napredovanje bolezni preprečimo, če prenehamo kaditi, za zdravljenje bolezni pa je pomembno le, da jo odkrijemo pravočasno.

Beseda obstruktivna označuje motnjo v pretoku zraka iz pljuč pri izdihu, kar pomeni, da ljudje s to boleznijo težko izdihnejo zrak iz pljuč, saj pljučne mešičke obliva kri. V mešičke mora priti svež zrak, da oskrbi kri s kisikom. Če je veliko mešičkov uničenih, ni pretoka krvi in ni zadosti kisika. Zrak stoji, se ne izmenjuje, ostaja ujet v pljučih, kar povzroča težko sapo. V krvi ni zadosti kisika. "Celotna definicija zajema spekter sprememb, ki nastanejo v pljučih zaradi cigaret," pojasnjuje dr. Matjaž Fležar. "Dihalne poti so preoblikujejo, vnamejo, zožijo, pojavijo se brazgotine in zaradi tega se nabira več goste sluzi, ki jo je težko izpljiniti. Pljuča začno propadati. Sčasoma oboli tudi pljučno žilje in razvije se t.i. pljučno srce. Cigarete niso škodljive samo za pljuča, ampak škodijo tudi ostalim organom."

Zakaj nastane KOPB?

Bolezen nastane v več kot 95 % zaradi cigaretnega dima, v ostalih 5 % pa zaradi onesnaženega zraka.

Kakšni so simptomi bolezni ?

Bolezen se začne počasi, enako počasi se pojavljajo tudi simptomi.  "O KOPB lahko govorimo, kadar odkrijemo, da je pretok zraka iz pljuč moten. Zdravi lahko dihamo hitro in globoko ter brez težav, človek s KOPB pa potrebuje za izdih več časa, ker so dihalne poti zožane. Običajno se zelo hitro zadiha od telesnih naporov," pojasnjuje dr. Fležar in poudarja, da je težka sapa glavni simpton KOPB. Z okvaro pljuč se samo stopnjuje. "Bolniki na pregledih pogosto rečejo, da so bili leto nazaj boljši, letos pa na primer ne zmorejo več poti na določeno vpretino. Najtežje je diagnosticirati to bolezen pri ljudeh, ki niso telesno aktivni. Pol pljuč nam lahko propade, a če se bomo vozili samo z avtom in bili telesno povsem neaktivni, ne bo videti skoraj nobenih simptomov. Zato spodbujamo kadilce, da so telesno aktivni. Ne zato, da bi spravili tobak ven, ker tega ne morejo, ampak da se pokažejo težave in da jih lahko omilimo, ko je še čas. Kadilcem ne sme biti normalno kašljanje, pljuvanje in težka sapa samo zato, ker kadijo. To ni normalno, ampak so to že znaki okvare pljuč.

Brez spirometrije je KOPB težko odkriti

Po vsem svetu imajo težave z odkrivanjem bolezni. Odkrijejo jo le pri četrtini bolnikov, večinoma takrat, ko je več kot 30 % pljuč uničenih. Po izkušnjah dr. Fležarja se kadilci najbolj bojijo raka, pri katerem običajno živijo le še nekaj mesecev po odkritju, KOPB pa ne, ker bolezni ne poznajo. Ne vedo, da z njo sicer še živijo nekaj let, vendar so odvisni od kisika, ki ga dobivajo po cevkah in gredo lahko le do postelje, stranišča ter nazaj. Tako življenje ni kvalitetno. Vendar to bolezen lahko preprečimo, če nehamo kaditi pravočasno, poudarja dr. Fležar. "Tisti trenutek, ko prenehamo kaditi, se tveganje ustavi. Ostane določena okvara na pljučih, vendar ne napreduje. Idealno je, če uspemo kadilce prepričati, da okvara obstaja. Ponavadi ne učinkuje, da ga zdravnik "nadere", ker kadi, ampak da opravi preiskavo delovanja pljuč spirometrijo.

Naslednji korak je njihov: ali bodo nehali kaditi ali ne.

Zdravniki jim le povemo: v primeru, da ne boste prenehali, boste imeli čez tri leta 50 % manj pljuč, čez osem let boste morali preiti na kisik, nakar boste še pet let životarili v svoji sobi na cevki. Običajno je tak pristop bolj učinkovit. Kljub temu pa le tretjina kadilcev preneha kaditi takrat, ko jim to predlagamo, dve tretjini pa jih rabi aktivno pomoč." Zato si zdravniki zelo prizadevamo, da bi spirometrijo ponudili vsakemu kadilcu, ki kadi že več kot petnajst let po škatlico ali več na dan, saj tako lahko odkrijejo okvaro, ko je kadilec še ne čuti. Če se zanašajo le na zgodnje simptome, lahko traja predolgo. Preiskavo lahko predpiše osebni zdravnik, lahko pa si jo plačamo tudi sami, stane nekaj čez 8 evrov.

VIR - članek v reviji ABC zdravja - Februar 2007