Če ne zaradi drugega, je bilo treba vrh osvojiti zaradi res izvirnega imena. Pivkelj!

Leto smo začeli tradicionalno. S pohodom v dežju, vrhom, torto in kočo. No, vsaj na prvi pogled. Saj smo v samem središču Slovenije stali in oprezali za vremenom. Na zahodu dež, na vzhodu sonce. Le kakšno vreme je torej tukaj? Pravzaprav vremena izza megle ni bilo opaziti.

Skupinica neustrašnih je šla z menoj. Gremo naprej, do vrha!

In za presenečenje na vrhu se je splačalo boriti! Aleš je pričaral torto iz nahrbtnika, jaz pa sem tekmovala z vetrom v upihovanju svečke.

Ugotovili smo, da nekateri pač znajo hoditi naokoli tudi v belih hlačah, drugi pa se raje kitimo z blatnimi geni v rodbini.

 

Na koncu smo se le pogreli, osušili in predvsem spet dolenjsko sladkali. Točno tako je bilo; kratko in sladko.